TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če je sodišče druge stopnje ob odločanju o obdolženčevi pritožbi
razveljavilo odločbo o krivdi in posamezni kazni za eno kaznivo
dejanje ter odločbo o enotni kazni, pritožbo zoper odločbo o krivdi
in posamezni kazni za drugo kaznivo dejanje pa zavrnilo in v tem delu
potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ni dovoljeno vložiti zahteve za
izreden preizkus pravnomočne sodbe zoper materialno pravnomočen del
sodbe. To izredno pravno sredstvo se sme vložiti šele potem, ko je
sodba kot celota pravnomočna ter zajema odločitev o celotnem
tožilčevem kazenskem zahtevku.
Temeljno sodišče v Kopru, enota v Kopru, je spoznalo
obtoženca za krivega kazenskega dejanja po 3. odst. 166. čl. ter
kaznivega dejanja po 3. in 1. odst. 186. čl. KZS, mu določilo za prvo
dejanje 3 leta zapora, za drugo in 1 leto zapora, nato pa izreklo,
upoštevajoč kazen 6 mesecev zapora, določeno s preklicano pogojno
obsodbo za kaznivo dejanje po 3. in 1. odst. 186. čl. KZS, enotno
kazen 4 leta in 2 meseca zapora. Zoper to sodbo sta se obtoženec in
zagovornik pritožila, Višje sodišče v Kopru pa je pritožbama delno
ugodilo in sodbo v odločbi o krivdi in kazni za kaznivo dejanje po 3.
odst. 166. čl. KZS ter v odločbi o enotni kazni razveljavilo. Glede
kaznivega dejanja po 3. in 1. odst. 186. čl. KZS je pritožbi zavrnilo
in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Zoper pravnomočni del sodbe, ki zadeva kaznivo dejanje po 3. in 1.
odst. 186. čl. KZS, sta vložila zahtevoo za izreden preizkus
pravnomočne sodbe obtoženec in njegov zagovornik.
Vrhovno sodišče SRS je zahtevi, ki sta bili prezgodaj vloženi,
smiselno po 3. odst. 428. čl. ZKP zavrglo kot nedovoljeni. Pri tem je
sicer menilo, da je postal del sodbe, ki zadeva odločbo o krivdi in
določitev posamezne kazni za kaznivo dejanje po 3. in 1. odst. 186.
čl. KZS, pravnomočen. Vendar pa v obravnavani zadevi ni prišlo do
izločitve postopka glede tega kaznivega dejanja, ki ga je s
pravnomočnim delom sodbe sodišče pravno opredelilo po 3. in 1. odst.
186. čl. KZS. Tako se postopek glede tega kaznivega dejanja -
izločitev bi bila po 33. čl. ZKP možna le do konca glavne obravnave -
ni izločil ter se tudi ne more posebej dokončati. Gre tako le za
materialno pravnomočen del sodbe, ki bo moral biti tako ali drugače
še upoštevan v končni sodbi. Delno materialno pravnomočna sodba niti
ni izvršljiva niti ni moč posebej zoper njo vložiti zahteve za
izreden preizkus pravnomočne sobe. To izredno pravno sredstvo se sme
vložiti šele potem, ko je soba kot celota pravnomočna ter zajema
odločitev o celotnem tožilčevem kazenskem zahtevku. Pri tem seveda ni
ovire, da se ne bi mogla omejiti le na del pravnomočne sodbe, morda
na tistega, ki je bil postal že prej materialno pravnomočen, vendar
pa se sme vložiti šele po pravnomočnosti sodbe kot celote.
Delne sodbe, ki je sicer institut pravdnega postopka, ZKP niti ne
pozna. Zato tudi nima posebnih določb o tem, da bi se delna sodba
glede pravnih sredstev štela za samostojno sodbo (4. odst. 329. čl.
ZPPđ). Brez posebnih določb pa seveda tudi v kazenskem postopku
materialno pravnomočnemu delu sodbe ni moč pripisati lastnosti
samostojne sodbe.