TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Drugače kot pri lastninski tožbi, kjer je med strankama spor o lastninski pravici (lahko tudi pokojne osebe) glede določene stvari, je pravna podlaga zahtevka iz dediščinske tožbe (141. člen ZD) dedna pravica. Zato je dediščinska tožba v načelu možna le med osebami, med katerimi je spor o dedni pravici, ker ena izmed njih uveljavlja svojo enako ali močnejšo dedno pravico proti osebi, ki posest stvari iz zapuščine prav tako utemeljuje s svojo dedno pravico, tedaj med dediči istega zapustnika.

V konkretnem primeru je bil sporen obseg zapuščine zaradi izločevanja 1/2 premoženja, s katerim je pokojna razpolagala z oporoko in sicer iz naslova skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze med pokojno oporočiteljico ter njenim možem, umrlim 20.9.1967. Sporna je torej oporočiteljičina lastninska pravica na premoženju, ki je bilo predmet dedovanja. Pravne podlage vloženega lastninskopravnega zahtevka ne more spremeniti niti dejstvo, da ga je vložila dedinja po pokojnem A.Z. (ki je hkrati dedinja po pokojni M.Z.), ki je sporne nepremičnine pridobil v času trajanja zakonske zveze, niti dejstvo, da je vložen proti dedičem pokojne M.Z., ki so hkrati tudi dediči po pokojnem A.Z. Upravičenje, ki ga je imel pokojni (v konkretnem primeru pravica do ugotovitve obsega skupnega premoženja in solastninskega deleža na njem, kar je lastninskopravni zahtevek; 2. odstavek 51. člena in 1. odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih oz. prej veljavni 10. oz. kasneje 8. člen Temeljnega zakona o zakonski zvezi, Ur.l. FLRJ 29/46-12/65, prečiščeno besedilo Ur.l. SFRJ 28/65, ter 12. - 17. člen Zakona o premoženjskih razmerjih med zakonci, Ur.l. LRS 20/50, se z njegovo smrtjo namreč prav nič ne spremeni (2. in 132. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Zato ni pravilna razlaga sodišča druge stopnje, da dediči nimajo originalne (takšne) pravice, kot jo je imel zapustnik, temveč le (neko drugo) pravico, ki jo imajo na podlagi dedovanja in ki zato zastara v rokih, predpisanih v 141. členu ZD. Če bi obveljalo takšno stališče, ne bi imele nobenega smisla določbe o priposestvovanju (zlasti 28. člen in 2. odstavek 30. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij, v nadaljevanju ZTLR), po katerih nepošten posestnik nikdar ne more postati lastnik stvari, ki jo ima v
posesti. Proti takšnemu posestniku (ali njegovemu dediču, ki je za nedobrovernost svojega prednika vedel, 5. odstavek 28. člena ZTLR - arg. a contratio) bo torej lastninska tožba vselej, ne glede na potek časa, uspešna.

Drugače kot pri lastninski tožbi, kjer se zatrjuje obstoj lastninske pravice, med strankami je torej spor o lastninski pravici (lahko tudi pokojne osebe), je pravna podlaga zahtevka (dediščinske tožbe) dedna pravica. Zato je slednja v načelu možna le med osebami, med katerimi je spor o dedni pravici, ker ena izmed njih uveljavlja svojo enako ali močnejšo dedno pravico proti osebi, ki posest stvari iz zapuščine prav tako utemeljuje s svojo dedno pravico. Spor o pravici do dedovanja pa je po logiki stvari same možen le med dediči istega zapustnika. Smisel določila 141. člena ZD je torej v tem, da po preteku rokov iz 141. člena ZD in ob ugovoru zastaranja spor o pravici do dedovanja ni več možen. Domnevni dedič postane pravi dedič, čeprav pravi dedič s potekom časa ne izgubi svoje dedne pravice. Pravni red varuje z roki iz 141. člena ZD torej le dediča proti drugim dedičem, ni pa z istimi roki prvi zavarovan nasproti osebam, ki si določeno stvar iz zapuščine (v konkretnem primeru iz zapuščine po pok. M.Z.) lastijo na lastninskopravni podlagi.