TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Ip 365/2014 z dne 9. 9. 2014 in sklep Okrajnega sodišča v Kopru št. In 187/2014 z dne 17. 6. 2014 se razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Kopru v novo odločanje.

Starš lahko v ustavni pritožbi zoper sodno odločbo, izdano v sporu o varstvu in vzgoji otroka oziroma o otrokovih stikih, praviloma uveljavlja tudi kršitve otrokovih človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin. Enako velja za izpodbijanje sodne odločbe, izdane v izvršilnem postopku, ki prvemu sledi. Take pravice pa starš ne bi imel denimo v primeru, ko bi bilo podano pomembno nasprotje med interesi otroka in starša, ali v primeru, ko bi otrok kot stranka v postopku samostojno opravljal procesna dejanja pred (Ustavnim) sodiščem.   Ker so otrokovi stiki s staršem, s katerim otrok ne živi, odločilnega pomena za njegov zdravi osebnostni razvoj, iz 54. člena v zvezi s prvim odstavkom 56. člena Ustave ne izhaja le pravica, ampak tudi dolžnost tega starša do stikov z otrokom. Ločeno od vprašanja obstoja dolžnosti starša imeti stike z otrokom pa je treba obravnavati vprašanje, ali je mogoče táko dolžnost tudi prisilno uveljaviti. V primeru, ko starš ne želi imeti stikov z otrokom, je lahko vprašljivo, ali ga je mogoče k izvrševanju te dolžnosti prisiliti, ker je vprašljivo, ali bi izsiljeni stiki sploh lahko bili otroku v korist.   V obravnavani zadevi avtomatičen sklep, da prisilna izvršitev sodne poravnave glede izvrševanja osebnih stikov otroku ne bi bila v korist, ker bi šlo za siljenje očeta k neželenim stikom, ni mogoč že zato, ker je dolžnik v sodni poravnavi prostovoljno pristal na tak obseg in način izvrševanja stikov in ker je bila izvršba predlagana le zaradi njihovega domnevnega nerednega izvajanja. Ker je izvršilno sodišče zavrnilo pritožničin predlog za izvršbo, ne da bi predhodno ugotavljalo konkretne okoliščine obravnavanega primera, ob upoštevanju katerih bi šele lahko sprejelo odločitev o tem, kateri od med seboj kolidirajočih pravic je treba ob upoštevanju največje koristi konkretnega otroka dati prednost – ali pravici otroka do stikov z očetom ali osebnostni pravici očeta, svobodno odločati o tem, kakšen odnos bo imel s svojim otrokom (35. člen Ustave) –, je kršilo otrokovo pravico do spoštovanja družinskega življenja iz 54. člena v zvezi s prvim odstavkom 56. člena Ustave.