TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotni udeleženec je dolžan v roku 8 dni predlagateljici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 238,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Cilj in težnja ZPND je, da v koordiniranem delovanju različnih organov in organizacij, z dopolnjevanjem že obstoječih ukrepov za zaščito žrtev, ki jim jo zagotavljajo drugi predpisi, zagotavlja varovanje dobrin, ki so ustavnega pomena, in sicer dostojanstvo človeka ter nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Gre torej za komplementaren postopek ostalim uvedenim postopkom, s samostojno pravno podlago, zato izrek ukrepov ni vezan na morebitno kršitev predhodno izdanih ukrepov s strani drugih organov.

Prav zaradi zagotavljanja učinkovitosti varstva je dokazni standard nižji in zadostuje že, da so dejstva, na katerih temelji odločitev sodišča, izkazana z verjetnostjo. Ker morajo sodišča postopati hitro, v teh postopkih ni mesta za obširen dokazni postopek, temveč mora sodišče oceniti, ali je predlagatelj žrtev takšnega nasilja v družini, da je poseg države s prisilnimi ukrepi v zasebnost in osebnostne pravice posameznika utemeljen. Izvesti mora torej tako obsežen dokazni postopek, da s stopnjo verjetnosti zazna razmerja med udeleženci ter ugotovi morebiten obstoj nasilja. Pri tem že obstoj ene od oblik nasilja, kot jih opredeljuje 3. člen ZPND, omogoča izrek ukrepov, tudi če ostale zatrjevane oblike niso izkazane s stopnjo verjetnosti.

Po določilu 19. člena ZPND sodišče povzročitelju nasilja lahko izreče ukrepe ne glede na obstoj fizičnega nasilja tudi kadar je protipravno posegel v dostojanstvo ali druge osebnostne pravice žrtve.

Vztrajanje pri spolnih odnosih, kljub zavedanju, da jih šibkejši partner odklanja, ob zaklepanju vrat in postavljanju pogojev, če zahtevi ne bo ugodeno, nedvomno predstavlja protipraven poseg v dostojanstvo žrtve in njeno razvrednotenje. Hkrati kaže tudi na psihično prisilo, podreditev ter neupoštevanje posameznikove svobodne volje, da sam odloča o spolnem življenju, kar ustreza pojmu nasilja v družini, kot ga opredeljuje 3. člen ZPND in že zadošča za izrek ukrepov.

Namen denarne kazni je v učinkovitosti ukrepov in varstvu žrtve pred nasiljem, zato ni vezana na premoženjsko stanje udeležencev. Pritožbeno sodišče izrečeno denarno kazen v višini 1.000 EUR ocenjuje kot ustrezno ne glede na pavšalne pritožbene navedbe o težkem gmotnem stanju pritožnika, saj ta opravlja delo samostojnega podjetnika v gradbeništvu in prevozih, kjer ima zadostne možnosti zaslužka.