TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca A. A. se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Kaznivost po prvem odstavku 190. člena KZ-1 je tako zožena na tiste naklepne primere onemogočanja uresničitve izvršljive odločbe glede mladoletne osebe, v katerih storilec ravna z nekim nepoštenim, zavržnim namenom. Kot zlonamerno onemogočanje stikov je potrebno opredeliti ravnanje, ki ima za cilj, da se izvršljiva odločba o stikih ne uresniči, pri čemer ni nobenih opravičljivih razlogov za onemogočanje stikov. Pomen in teža volje mladoletne osebe sta upoštevani že pri sprejemu sodne odločbe o varstvu in vzgoji otroka v pravdnem postopku, tako sodišče v kazenskem postopku ne more volje mladoletne osebe upoštevati drugače oziroma v drugačni meri, kot je to storilo sodišče v pravdnem postopku. Garantna dolžnost "rezidenčnega" starša je v tem, da omogoči izvršitev sodne odločbe, s katero se uresničuje pravica starša do stikov z otrokom. Z neizvršitvijo sodne odločbe, ne da bi za to obstajali opravičljivi razlogi, pa se poseže v razmerje med nerezidenčnim staršem in otrokom ter posledično krši načelo največje otrokove koristi, s čimer se uresniči prepovedana posledica. Razlikovati je potrebno med (izjemnimi) situacijami, ko je pred ustavno vrednoto spoštovanja pravnomočnih sodnih odločb treba glede na okoliščine posameznega primera dati prednost načelu največje koristi otroka, in med situacijami, ko je cilj storilca, da oškodovancu preprečuje stike zgolj zaradi njunega medsebojnega nerazrešenega konflikta.