TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Ob odločanju o pritožbi zagovornika obtoženega B. B. se izpodbijana sodba razveljavi po uradni dolžnosti, prav tako tudi glede obtoženega A. A. in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede obtoženega A. A. je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ravnalo na podlagi določbe 387. člena ZKP, po kateri mora pritožbeno sodišče, kadar odloči v korist enega obdolženca, enako ravnati tudi v korist soobdolžencev, ki se niso pritožili ali se niso pritožili v smeri, v kateri se je pritožil obdolženec, v korist katerega je odločilo pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uporaba t. i. beneficium cohaesionis (t. i. privilegij pridruženja) upoštevna, ker gre za soobtožena, ki jima je bila v istem postopku izdana ena sodba.

Sodišče prve stopnje je sprejelo priznanje krivde od obeh obtožencev in ju spoznalo za kriva kaznivega dejanja ropa v sostorilstvu po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, kljub temu, da je v opisu kaznivega dejanja med drugim navedeno, da je obtoženi B. B. z nožem v rokah stekel za oškodovancem in ko se je le-ta ustavil pri Kavalirju, z nožem v rokah zagrozil rekoč, "vrni denar, vrni 250 EUR, daj mi vse" in mu pri tem nož pritisnil pred obraz. Tako izrečena grožnja nakazuje na drugo kaznivo dejanje kot pa je dejanje pravno opredelilo sodišče prve stopnje, ko je obtoženca spoznalo za kriva kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Iz opisa kaznivega dejanja se torej nakazuje, da bi lahko šlo pri predmetnem kaznivem dejanju za nedovoljeno izterjavo dolga, ki je zasnovana kot posebna kvalificirana oblika kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem odstavku 310. člena KZ-1.