TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Točki 2 in 3 člena 3 Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08, 123/08 in 8/11) nista v neskladju z Ustavo. Prvi odstavek 6. člena, 53. člen, deseta alineja prvega odstavka 127. člena in 135. člen Zakona o varstvu kulturne dediščine so v neskladju z Ustavo. Državni zbor Republike Slovenije mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Do odprave protiustavnosti iz 2. točke tega izreka se zadrži izvrševanje desete alineje prvega odstavka 127. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Navodila št. 2 z dne 24. 3. 2009 se zavrže. Pobuda Numizmatičnega društva Slovenije za začetek postopka za oceno ustavnosti 3. člena, prvega odstavka 6. člena, 53. člena, desete alineje prvega odstavka ter drugega in tretjega odstavka 127. člena ter 135. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine se zavrže.

Iz 73. člena Ustave izhaja, da je varovanje in ohranjanje kulturne dediščine ustavno varovana vrednota, pri kateri je vsebina in obseg kulturne dediščine ter način njenega varovanja danes, da bi se dosegla ohranitev za bodoče rodove, po naravi sami prepuščeni zakonskemu urejanju. Opustitev zakonskega urejanja bi pomenila kršitev ustavne zapovedi iz 5. in 73. člena Ustave. Zakonodajalec pa je svoboden, v ustavnih okvirih, glede določanja ukrepov, potrebnih za ohranjanje kulturne dediščine. Na podlagi drugega odstavka 73. člena Ustave ima zakonodajalec široko polje proste presoje pri tem, katere predmete bo zavaroval zaradi ohranjanja kulturne dediščine in na kakšen način jih bo zavaroval. Ureditev, ki za posamezen del kulturne dediščine z namenom njene ohranitve določa, da je lahko v izključni lasti države, ne pomeni posega v lastninsko pravico. Tudi sprememba obsega predmetov, ki jih Zakon opredeli kot državo last, sama po sebi ne pomeni posega v lastninsko pravico. Arheološke ostaline in arheološke najdbe imajo zaradi svojega izvora (naključna najdba ali izkopavanje) posebne značilnosti, ki jih je treba upoštevati, če se želi doseči učinkovito varstvo. To je mogoče zagotoviti samo tako, da so varstveni ukrepi določeni že za predmete, za katere se samo domneva, da imajo lastnosti kulturne dediščine (preden so strokovno identificirani in ovrednoteni). Ureditev, ki z namenom ohranjanja kulturne dediščine določi, da so v državni lasti že predmeti, za katere se zgolj domneva, da so del kulturne dediščine, protiustavno posega v lastninsko pravico, ker ima zakonodajalec za zavarovanje in ohranjanje kulturne dediščine na voljo milejši ukrep. Ureditev, ki omogoča odvzem lastninske pravice na premičninah, ne da bi pri tem izpolnjevala pogoje iz tretjega odstavka 15. člena in 2. člena Ustave ter jasno in določno opredelila primere, ko je odvzem zaradi varstva kulturne dediščine sploh dopusten, določila postopek, v katerem se lahko odloči o odvzemu, in zagotovila odškodnino za odvzem, pomeni nedopusten poseg v lastninsko pravico.