TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III., IV. in V. točki izreka spremeni tako, da se:

- III. točka izreka glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške zdravljenja v višini 2.176,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 1. 2013 dalje do plačila, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi“;

- IV. točka izreka se glasi: „V presežku, to je za plačilo glavnice 90,68 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi se tožbeni zahtevek, zavrne“;

- v V. točki izreka se znesek 412,87 EUR nadomesti z zneskom 471,75 EUR.

III. V presežku se pritožba tožeče stranke (glede plačila predpravdnih stroškov) zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžan tožeči stranki povrniti stroške pritožbe in odgovora na pritožbo v višini 289,84 EUR, v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica je od tožene stranke uveljavljala povrnitev stroškov zdravljenja za porod v tujini. Toženka je povrnitvi stroškov nasprotovala, ker je šlo v tožničinem primeru za načrtovano zdravljenje v tujini ter tako niso izpolnjeni pogoji iz 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja in zato, ker zdravstvenih storitev v tujini tožnica ne more uveljavljati mimo 127. do 133. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki podrobneje urejajo zdravljenje v tujini. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pravice do zdravstvenih storitev med potovanjem in bivanjem v tujini, kot so urejene v X. poglavju Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (135. člen, 127. do 133. člena), avtonomno urejajo pravico do zdravstvenih storitev v tujini, v primerih, ko zavarovana oseba dela v tujini, med službenim ali zasebnim potovanjem v tujini, če je na strokovnem izpopolnjevanju v tujini ali tam študira in če se za stalno naseli v tujini. Te določbe torej mimo 23. člena ZZVZZ, s katerim je z obveznim zavarovanjem zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v primeru zdravljenja v tujini, na originalen način urejajo področje, za katero te pristojnosti nimajo in je ta pristojnost prepuščena zakonodajalcu. Zato sodišče prve stopnje teh določb Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja pravilno ni uporabilo in se je pri odločitvi oprlo zgolj na zakonske določbe in določbe Ustave RS. Zato je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo odločb tožene stranke s priznanjem plačila zdravstvenih storitev, opravljenih v tujini.