TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožeče stranke zoper sodbo se delno zavrne, delno pa se ji ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

″I. Tožena stranka je dolžni tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati stroške sanacije asfaltne površine v višini 6.283,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2019 dalje do plačila.

II. Zavrne se presežni tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.283,72 EUR od 6. 11. 2019 dalje do 8. 11. 2019.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati 3.622,80 EUR pravdnih stroškov in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.″

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati 279,99 EUR pritožbenih stroškov.

Dokazi, kamor spada tudi dokaz z izvedencem, so namenjeni dokazovanju dejstev, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti mnenju angažiranega izvedenca v delu, v katerem je pravzaprav podal svoja pravna naziranja (uporabil pravo). Gre za del, v katerem je izvedenec dejansko sodil namesto sodišča prve stopnje in čemur je sodišče prve stopnje nekritično sledilo ter s tem samo zmotno uporabilo materialno pravo (določbe o jamčevanju pri podjemni pogodbi oziroma predvsem 639. člen Obligacijskega zakonika (OZ)). Predmetno je izvedenec storil s tem, da je namesto oziroma za tožnico že kar določil (po njegovem mnenju pravi) način uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov. Menil je namreč, da je tožnica, kjer so odstopki presegali mejno dopustno odstopanje, utemeljeno sanirala asfaltno podlago, medtem ko bi se na preostalem spornem delu, kjer so odstopki presegli dopustno odstopanje, morala zadovoljiti z nekakšnim zmanjšanjem kupnine (manjvrednostjo del).