TFL Vsebine / TFLGlasnik

1 Uvodno

Na ravni Evropske unije v zadnjem času poteka razprava o uvedbi obveznega skrbnega pregleda, ki bi ga bili tržni udeleženci dolžni izvajati v povezavi z določenimi kategorijami tveganj. Razmislek poganja spoznanje o različnih in neredko negativnih vplivih globalizacije na področjih človekovih pravic in varstva okolja. Pri tem se vse bolj uveljavlja stališče, da bi udeleženci na trgu morali nositi (večji) del odgovornosti pri zaznavanju in preprečevanju tovrstnih tveganj.

Razprava presega okvir uvedbe obveznega skrbnega pregleda in v ospredje postavlja premislek o vlogi ter ciljih delovanja udeležencev na trgu. V grobem gre za vprašanje iskanja ustreznega ravnovesja med kratkoročnimi cilji poslovanja (osredotočanje na finančne rezultate) in dolgoročnimi razvojnimi in trajnostnimi vidiki. Spodbujanje trajnostnega korporativnega upravljanja je eden od izpostavljenih ciljev Evropskega zelenega dogovora ter Akcijskega načrta EU za financiranje trajnostne rasti.[1]

Vzporedno s premislekom na evropski ravni podoben trend poteka tudi na ravni držav članic. Nekatere med njimi so v zadnjem času sprejele predpise, ki podjetjem nalagajo obvezen skrbni pregled svoje dobavne verige z vidika spoštovanja človekovih pravic. Takšna ureditev v različnih iteracijah primeroma že velja v Franciji, na Nizozemskem in v Združenem Kraljestvu.[2] Slovenska ureditev ne vsebuje predpisa, ki bi urejal tovrstno materijo.

Evropska komisija je v aprilu 2020 sporočila, da pripravlja zakonodajni predlog, ki bo predpisal obvezno izvedbo skrbnega pregleda na področju človekovih pravic.[3] Priprava predloga je predvidena v prihodnjem letu. Že v septembru 2020 pa je svoja priporočila predstavil Evropski parlament, skupaj s predlogom besedila direktive o korporativnem skrbnem pregledu ter korporativni odgovornosti.[4] Predlog predvideva številne ukrepe, ki bi jih morala izvajati podjetja. Prispevek povzema bistvene točke tega predloga.

2 Predlog direktive o korporativnem skrbnem pregledu ter korporativni odgovornosti

2.1 Cilj ureditve

Cilj predlagane direktive je preprečiti oziroma ublažiti negativne učinke, ki se pri poslovanju podjetij (undertaking) pojavljajo na področjih človekovih pravic, varstva okolja ter dobrega upravljanja. Predlagana ureditev teži k vzpostavitvi odgovornosti podjetij za tovrstne negativne učinke ter zagotovitvi varstva prizadetih oseb.

Predlog direktive podjetjem nalaga obveznost pregleda celotne njihove vrednostne verige. Podjetje torej ne bi odgovarjalo le za lastno spoštovanje predpisov, temveč bi bilo dolžno preučiti tveganja v povezavi z morebitnimi kršitvami drugih udeležencev v vrednostni verigi. Pojem vrednostna veriga (value chain) je opredeljen širše od pojma dobavna veriga (supply chain). Poleg neposrednih pogodbenih partnerjev vključuje tudi subjekte, s katerimi je zavezanec zgolj v posrednem razmerju, ne glede na njihovo vlogo v verigi. Gre torej tako za tiste subjekte, ki se v proizvodni oziroma storitveni verigi umestijo pred zavezancem (downstream), kot tudi tiste, ki se v tej verigi vključijo za njim (upstream).[5]

2.2 Relevantni sklopi tveganj

Po predlogu direktive bi bilo potrebno skrbni pregled izvesti v povezavi s tremi sklopi tveganj. Poleg tveganj, povezanih s spoštovanjem človekovih pravic, upoštevna tveganja vključujejo tudi področji (varstva) okolja ter dobrega upravljanja.

Omenjeni sklopi tveganj so izrazito široko opredeljeni. V zvezi s človekovimi pravicami tveganje predstavlja vsakršen vpliv, ki lahko škodljivo poseže v njihovo izvrševanje v nasprotju z mednarodno priznanimi standardi. S tem v zvezi se predlog direktive sklicuje na številne mednarodne deklaracije, konvencije ter smernice na področju človekovih pravic, k čemur dodaja še nacionalne ustave in zakone, ki urejajo človekove pravice.[6] Okoljska tveganja so opredeljena kot vsakršen vpliv, ki lahko škodljivo poseže v pravico do zdravega življenjskega okolja, pri čemer predlog primeroma izpostavlja podnebne spremembe, onesnaževanje zraka in vode, krčenje (izsekavanje) gozdov, zmanjšanje biološke raznolikosti ter emisije toplogrednih plinov. Tretja kategorija tveganj je povezana z morebitnim negativnim učinkom na dobro upravljanje (good governance) države, regije ali območja. Predlog pri tem prvenstveno navaja obstoj korupcijskih tveganj, poleg neprimerne udeležbe v političnih zadevah ter nezakonitega financiranja političnih strank pa se omenja tudi nespoštovanje veljavne davčne zakonodaje.[7]

2.3 Personalna / ozemeljska veljavnost

Po predlogu bi direktiva veljala za vsa podjetja, za katera "se uporablja zakonodaja države članice EU ali ki so ustanovljena na ozemlju Unije." Poleg tega bi režim veljal tudi za "podjetja z omejeno odgovornostjo, za katera se [sicer] uporablja pravo države, ki ni država članica EU, in ki tudi niso ustanovljena po pravu države članice, kadar poslujejo na notranjem trgu s prodajo blaga ali z izvajanjem storitev."[8] Predlagana ureditev bi torej veljala za vsa podjetja s sedežem v EU, ne glede na to, kje poslujejo. Obenem pa bi se uporabljala tudi za podjetja s sedežem izven EU, kadar (tj. v obsegu, v katerem) bi ta poslovala na notranjem trgu. Gre za podoben princip razširitve ozemeljske veljavnosti, kot ga je vpeljala Splošna direktiva o varstvu podatkov (GDPR).[9]

Pomembno je, da bi direktiva veljala za vse vrste podjetij, ne glede na njihovo velikost, sektor poslovanja ter tip lastništva (zajeta bi bila tudi podjetja v lastništvu ali pod nadzorom države).[10] Predlog državam članicam izjemoma dopušča možnost, da iz režima izključijo mikro podjetja.[11]

Za dosledno izvajanje direktive Evropski parlament sočasno predlaga tudi dopolnitev Uredbe Bruselj I[12] ter Uredbe Rim II.[13] Predlagane dopolnitve gredo v smeri razširitve možnosti uveljavljanja zahtevkov v primeru kršitev človekovih pravic, ki jih podjetja storijo v okviru poslovanja izven območja EU (t.i. business-related human rights claims). Izhodišče za predlagane spremembe je ugotovitev, da možnosti uveljavljanja takšnih zahtevkov po trenutni ureditvi niso vselej optimalne.[14]

2.4 Konkretne obveznosti podjetij

Po predlogu direktive bi bila podjetja dolžna izvesti analizo, ali njihove aktivnosti oziroma poslovna razmerja morda povzročajo ali prispevajo k nastanku relevantnih sklopov tveganj.[15] Če je odgovor negativen, mora podjetje o tem objaviti javno izjavo skupaj z oceno tveganja, pri čemer mora to oceno v primeru nastanka novih tveganj ponoviti.

V nasprotnem primeru – če torej podjetje zazna relevantna tveganja – je podjetje dolžno vzpostaviti strategijo skrbnega pregleda. V strategiji mora podjetje med drugim opredeliti zaznana tveganja ter stopnjo njihove resnosti ter javno objaviti določene podatke o svoji vrednostni verigi, kar vključuje tudi imena in druge informacije o svojih dobaviteljih ter poslovnih partnerjih v vrednostni verigi. Podjetje mora ob tem navesti ukrepe, ki jih namerava sprejeti za odpravo oziroma ublažitev tveganj.

Zavezanci morajo sprejeti vse razumne ukrepe za to, da identificirajo vse podizvajalce ter dobavitelje v svoji dobavni verigi. Poleg tega morajo sprejeti kodekse ravnanja ter standardne pogodbene klavzule, ki jih morajo vključiti v pogodbena razmerja, ter redno preverjati, da podizvajalci in dobavitelji te obveznosti spoštujejo.^[16] Strategija skrbnega pregleda bi morala biti javno dostopna na spletnih straneh zavezanca, njeno ustreznost pa bi bilo treba preverjati vsaj enkrat letno.^[17]

Predlog direktive predvideva, da mora biti skrbni pregled vrednostne verige sorazmeren okoliščinam, v katerih deluje podjetje (zavezanec). Pri tem je potrebno med drugim upoštevati sektor, v katerem podjetje posluje, velikost njegove dobavne verige ter velikost, zmogljivosti (capacities) in sredstva (resources) podjetja.[18]

V postopek sprejema strategije je potrebno vključiti relevantne deležnike. Podjetje se mora pri tem posvetovati s sindikati ter drugimi prizadetimi skupinami.[19] Sprejeta strategija mora biti med drugim predstavljena zaposlenim, poslovnim partnerjem ter pristojnemu državnemu organu, ki bo v državi članici pristojen za spoštovanje izvedbenih predpisov.[20] Podjetja bi morala vzpostaviti tudi interni mehanizem prijav oziroma pritožb za sporočanje zaznanih tveganj.[21]

Po predlogu direktive naj bi Evropska komisija za učinkovitejše izvajanje obveznosti zavezancev pripravila nezavezujoče smernice. Te naj bi vsebovale tudi usmeritve glede ustrezne sorazmernosti ukrepov glede na velikost ter sektor delovanja podjetij.

2.5 Sankcije in nadzor

Predlog direktive od držav članic zahteva določitev ter izvrševanje učinkovitih in sorazmernih kazni, ki morajo imeti odvračilni učinek. Ponavljajoče se kršitve bi morale opredeliti kot kaznivo dejanje, kadar je kršitev storjena naklepno ali iz velike malomarnosti. Države članice morajo določiti tudi organ, ki bo pristojen za nadzor spoštovanje izvedbenih predpisov ter izdajo priporočil glede dobrih praks. Ti organi bi imeli tudi možnost izvedbe preiskav oziroma pregledov v zvezi s spoštovanjem izvedbenih predpisov.[22]

3 Sklepno

Predlog direktive o korporativnem skrbnem pregledu ter korporativni odgovornosti predstavlja zelo ambiciozen poskus prerazporeditve nekaterih sistemskih tveganj, ki jih globalizacija povzroča ali poglablja, obstoječi mehanizem pravnih pravil pa neučinkovito rešuje.

Predvidene obveznosti bi lahko znatno posegle v ustroj delovanja podjetij tako z organizacijskega kot s finančnega vidika. Na praktični ravni se odpirajo številna vprašanja v zvezi z naborom in potrebno stopnjo intenzivnosti aktivnosti, ki bi jih po predlagani direktivi morali izvajati zavezanci. V nadaljnjem zakonodajnem postopku je zato pričakovati pobude v smeri večje precizacije obveznosti. Končno besedilo direktive – če in ko bo ta sprejeta – bo predstavljalo podlago za implementacijo v nacionalna prava držav članic.

Trg medtem oblikuje svoje rešitve. Kakovosten interni nadzor nad sklepanjem in upravljanjem pogodb ter nadzor regulatornega okolja sta ključna dejavnika obvladovanja pravnih tveganj. Številna podjetja že sedaj izvajajo prostovoljni skrbni pregled. V poslovni praksi je mogoče najti različne primere dobrih praks v zvezi z internimi kodeksi ravnanja ter pogodbenimi določili za zagotovitev skladnosti poslovanja. Z uveljavitvijo predlaganega obveznega skrbnega pregleda bi se obstoječi spekter pravnih tveganj dodatno razširil. Pri tem morajo biti še posebej pozorna tista podjetja, ki poslujejo v državah, kjer izvedbo obveznega skrbnega pregleda že danes predpisuje nacionalna zakonodaja.

[1] Prim. točko 2.2.1 Evropskega zelenega dogovora ter točki 1 in 4.2 Akcijskega načrta EU: financiranje trajnostne rasti, dostopno na: oziroma (17.11.2020).

[2] Nizozemski Wet zorgplicht kinderarbeid predpisuje obvezni skrbni pregled z vidika morebitne prepovedane uporabe otroškega dela v proizvodni oziroma storitveni verigi. Modern Slavery Act se osredotoča na ukrepe v zvezi s pojavom novodobnega suženjstva, medtem ko spekter relevantnih tveganj po francoskem Loi de Vigilance zajema področja človekovih pravic, zdravja in varnosti ter varstva okolja.

[3] (17.11.2020).

[4] Odbor za pravne zadeve pri Evropskem Parlamentu, Osnutek priporočila s priporočili Komisiji o korporativnem skrbnem pregledu in korporativni odgovornosti z dne 11.09.2020 (Draft report with recommendations to the Commision on corporate due diligence and corporate accountability (2020/2129(INL)), dostopno na: (17.11.2020).

[5] 3. člen predloga direktive. Glej tudi: Evropska komisija, Study on due diligence requirements through the supply chain, Final report, 20.2.2020, str. 66. dostopno na: (17.11.2020).

[6] Med številnimi pravnimi akti predlog direktive med drugim navaja Mednarodno listino o človekovih pravicah, Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic, Evropsko socialno listino in temeljne konvencije Mednarodne organizacije dela (ILO).

[7] Tudi pri tem sklopu tveganj se predlog sklicuje na nekatere konvencije in smernice (izdane s strani Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj – OECD).

[8] Prvi in drugi odstavek 2. člena predloga direktive.

[9] Prim. 3. člen (ozemeljska veljavnost) Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES.

[10] 5. točka uvodnih določb.

[11] Tretji odstavek 2. člena predloga direktive. Mikro podjetje je tisto podjetje, ki izpolnjuje dve od naslednjih treh meril: (i) povprečno število delavcev v poslovnem letu ne presega 10, (ii) čisti prihodki od prodaje ne presegajo 700.000 EUR in (iii) vrednost aktive ne presega 350.000 EUR (prvi odstavek 3. člena Direktive 2013/34/EU; ena opredelitev je vsebovana v 55. členu ZGD-1 za mikro družbe).

[12] Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev).

[13] Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti.

[14] Primeroma omenimo splošno pravilo iz prvega odstavka 4. člena Uredbe Rim II, po katerem se za nepogodbene odškodninske zahtevke uporablja pravo, kjer je škoda nastala. Kadar škoda nastane v državi z nižjim standardom spoštovanja človekovih pravic, prizadete osebe v skrajnem primeru lahko ostanejo brez učinkovitega zahtevka. Predlagana dopolnitev bi prizadetim osebam omogočila možnost izbire prava, vključno s pravom tiste države članice, kjer ima stalno prebivališče tožena stranka (in v kateri bi predvidoma veljal višji standard zaščite človekovih pravic).

[15] 4. člen predloga direktive.

[16] Deveti in deseti odstavek 4. člena predloga direktive.

[17] Prvi odstavek 6. člena ter prvi odstavek 8. člena predloga direktive.

[18] Osmi odstavek 4. člena predloga direktive.

[19] 5. člen predloga direktive.

[20] 6. člen predloga direktive.

[21] 9. člen predloga direktive.

[22] 14., 15. in 19. člen predloga direktive.