TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 139/2011 z dne 22. 9. 2011, sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 419/2010 z dne 7. 10. 2010 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 796/2006-III z dne 28. 8. 2009 se glede tožbenega zahtevka zoper prvo toženko razveljavijo in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Tako po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča kot tudi po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) se kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma pravice do sojenja v razumnem roku presoja glede na okoliščine konkretnega primera in glede na merila, ki jih je za te primere izoblikovalo ESČP: zapletenost zadeve, ravnanje državnih organov, ravnanje pritožnika in narava zadeve. Podobna merila za presojo kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je določil tudi zakonodajalec v 4. členu Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje je stališče o neobstoju protipravnosti sprejelo le na podlagi ocene ravnanja pravdnih sodišč, Višje in Vrhovno sodišče pa na podlagi ocene ravnanja pravdnih sodišč in zapletenosti zadeve. Pri tej presoji sodišča niso upoštevala tudi druge okoliščine konkretnega primera, ki bi bile lahko, upoštevajoč merila, ki jih je za te primere teh kršitev izoblikovalo ESČP in ki so povzete tudi v 4. členu Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, prav tako pravno upoštevne. Pravdna sodišča, ki so odločala o veljavnosti izvršilnega naslova, in izvršilni sodišči, ki sta vodili postopek izvršbe na podlagi istega izvršilnega naslova, so v razmerju do pritožnika nastopala kot enotna sodna oblast, zato jih je treba tako tudi obravnavati. Pritožnik se je utemeljeno zanesel, da je sodni sistem organiziran tako, da bo o veljavnosti izvršilnega naslova sodišče v pravdnem postopku odločilo pred pravnomočnostjo sklepa o izročitvi, izdanega na podlagi istega izvršilnega naslova. Presoja o neobstoju protipravnosti zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki temelji zgolj na upoštevanju merila ali dveh, in ne vseh meril, ki so se izoblikovali v praksi ESČP in ki jih je treba šteti za ustavnopravni okvir presoje, predstavlja kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Neupoštevanje meril, ki so odločilna za presojo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je imelo za posledico kršitev pravice do povračila škode iz 26. člena Ustave.