TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Pogodba 2004 sicer v relevantnem obdobju ni več veljala, ker je bila odpovedana, vendar pa je treba v skladu s petim odstavkom 156. člena ZASP-B, po katerem se denarna korist oceni ob upoštevanju sporazumno dogovorjenih kriterijev, pri presoji primernosti nadomestila po enostransko sprejeti Tarifi 2007 upoštevati tudi višino nadomestila, dogovorjenega s Pogodbo 2004, na katero se je sklicevala toženka.

Ob dejstvu, da tožeča stranka ni navedla prepričljivih razlogov, zakaj po Pogodbi 2004 sprejeta merila ne odražajo primernega nadomestila, ni moč šteti, da Tarifa 2007, ki določa bistveno višje avtorsko nadomestilo kot Pogodba 2004, v okoliščinah konkretnega primera upošteva kriterije iz 156. člena ZASP-B oziroma da predstavlja obrazloženo podlago zahteve tožeče stranke za plačilo nadomestila v spornem obdobju v smislu četrtega odstavka 157. člena ZASP-B.

Drži pritožbena navedba, da je opredelitev meril za določitev avtorskega nadomestila s splošnim aktom, kakršen je Tarifa 2007, v skladu z načeloma pravne predvidljivosti in pravne enakosti, vendar pa je treba na drugi strani upoštevati tudi monopolni položaj tožeče stranke in s tem povezano tveganje, da določi previsoko tarifo. Tudi zato je bilo na njej breme, da poda prepričljive argumente, zakaj je v konkretnem primeru enostransko sprejeta tarifa primerna, kljub temu, da določa nadomestilo, ki je skoraj še enkrat višje od nadomestila, dogovorjenega z več let veljavno Pogodbo 2004. Ker tožeča stranka tega bremena ni zmogla, meril iz Tarife 2007 v tej zadevi ni moč uporabiti, temveč je treba pri zapolnitvi pravne praznine upoštevati merila, vsebovana v Pogodbi 2004.