TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi prvo tožene stranke glede izpodbijanega prvega odstavka I. točke izreka sodbe in pritožbi drugo tožene stranke glede izpodbijanega prvega odstavka II. točke izreka sodbe in pritožbama obeh toženih strank glede izpodbijane III. točke izreka sodbe se ugodi in se v izpodbijanem delu sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje

II. Odločitev o pritožbenih stroški toženih strank se pridrži za končno odločbo.

Zgolj prepis razlogov iz druge sodne odločbe, ki sicer obravnava isti historični dogodek, ne pomeni navajanje svojih razlogov za sporno zadevo in tako izpodbijana sodba nima razlogov o odločnih dejstvih glede trditev strank, še zlasti sedaj pritožnikov, da gre pri presoji regresnega zahtevka plačnika po 188. členu OZ za notranje razmerje med izpolniteljem solidarne obveznosti in drugimi solidarnimi dolžniki, za katere obveznost je odgovarjal v celoti in jo tudi izpolnil, pri tem pa se ne glede na zunanje razmerje (do oškodovanca) v notranjem razmerju lahko pokaže, da odgovorna oseba sploh ne odgovarja. Sedaj pritožnika sta vztrajala, da je potrebno vzrok za škodo presojati po teorij adekvatne vzročnosti, po kateri se izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, za vzrok šteje samo tista, ki po življenjskih izkušnjah običajno, ob rednem teku stvari, pripelje do enake posledice in utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje glede tega ni podalo svojih jasnih razlogov, temveč se je zgolj sklicevalo na že pravnomočno razsojeno zadevo. Ali gre pri obeh dejanjih toženih strank za takšen vzrok, ki je po načelu adekvatne vzročnosti pripeljal do škodnega dogodka ali pa morda gre za kombinacijo vzrokov, ko bi se vzrok ugotavljal s teorijo ratio legis vzročnosti, po kateri mora biti škoda v okviru varstvenega namena norme sodišeč ni ugotovilo.