TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Sodišče mora sklep, s katerim ob dvomesečnem preizkusu pripornih razlogov po izročitvi obtožnice pripor podaljša ali odpravi, izdati še pred potekom dveh mesecev od izdaje zadnjega sklepa o priporu. Obtožencu mora biti pisni sklep vročen do poteka dvomesečnega roka, izjemoma pa najkasneje v ustavnem roku 24 ur za vročitev pisne, obrazložene odločbe.

207. člen ZKP ureja odreditev, podaljšanje in odpravo pripora po izročitvi obtožnice sodišču, ki lahko sicer po vloženi obtožnici po
določbi petega odstavka 207. člena ZKP traja največ dve leti. Po določbi drugega odstavka tega člena mora zunajobravnavni oziroma sodeči senat po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu po uradni dolžnosti preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor. Po preizkusu pripornih razlogov mora senat izdati sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi.

Določba drugega odstavka 207. člena ZKP ni nova. V veljavni ZKP je bila povzeta iz določb prej veljavnega ZKP, le z majhno spremembo, da mora senat preizkusiti pogoje za pripor po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu, ne pa šele od pravnomočnosti zadnjega sklepa o priporu. Kljub temu, da gre pravzaprav za stare določbe, z malenkostnimi spremembami, izvajanje določb 207. člena ZKP povzroča v praksi težave zaradi različnih razlag. Zato je bilo v zvezi z 207. členom ZKP že sprejetih nekaj načelnih pravnih mnenj.

Tokrat je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je sodna praksa neenotna glede razlage dela zakonske določbe "po preteku dveh mesecev". Nekateri jo razlagajo tako, da je treba preizkus opraviti znotraj dvomesečnega roka in da mora biti novi sklep o podaljšanju pripora priprtemu obdolžencu vročen še pred iztekom dvomesečnega roka po prejšnjem sklepu. Drugi si razlagajo določbo v delu, ko pravi, da je treba opraviti preizkus po preteku dveh mesecev širše, namreč, da se preizkus opravi po preteku dvomesečnega roka. Pri tej razlagi poskušajo uvajati določene standarde, po katerih naj bi se štel kot primeren rok za preizkus čas dveh, štirih in včasih še več dni po preteku dveh mesecev.

V sodni praksi je bilo do tega vprašanja še v času veljavnosti prejšnjega ZKP zavzeto le načelno stališče št. 17/82, sprejeto na 19. skupni seji bivših Zveznega sodišča, republiških in pokrajinskih vrhovnih sodišč ter Vrhovnega vojaškega sodišča 20. in 21. aprila 1982, objavljeno brez obrazložitve v Biltenu Zveznega sodišča 16/82. Po tem stališču mora senat takoj po preteku dveh mesecev od (pravnomočnosti) zadnjega sklepa preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor. Drugačna so bila stališča teoretikov. Tako so opozarjali, da bi se lahko zaradi določbe "po preteku dveh mesecev" lahko razumelo, da je treba utemeljenost pripora preizkušati šele zatem, ko pretečeta dva meseca, tako da bi obdolženec ostal v priporu tudi brez sklepa. Zato je že ob razlagi določb prej veljavnega ZKP veljalo stališče, da je treba novi sklep izdati neposredno pred iztekom dvomesečnega roka.

Zakonska ureditev tega vprašanja očitno ni tako jasna, da ne bi dopuščala dvoma o načinu in času posega v ustavno pravico do osebne svobode (20. člen Ustave). Tako se ponavlja situacija, da je treba določbo drugega odstavka 207. člena ZKP razlagati, seveda restriktivno in jo uporabljati tako, da ne bo dvoma o tem, kako se lahko posega v osebno svobodo.

Pripor po vloženi obtožnici se podaljša za dva meseca. Tega roka ni dopustno podaljševati, saj lahko odločitev sodišča učinkuje le za čas dveh mesecev oziroma do drugačne odločitve. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme namreč pripor odrediti na podlagi odločbe sodišča, kar pomeni, da mora biti pripor pokrit z odločbo sodišča. To velja ne le za prvo odreditev pripora, temveč tudi za vsa njegova podaljšanja. Zato mora sodišče obstoj pripornih razlogov preizkusiti še v času, ko dvomesečni rok po prejšnjem sklepu še ni iztekel, ne pa po izteku roka, saj sodišče ne preizkuša obstoja pripornih razlogov za nazaj, temveč za naprej. Določbo prvega odstavka 20. člena Ustave je treba razumeti tudi tako, da mora biti v času do izteka dvomesečnega roka priprtemu obdolžencu vročena tudi odločba o podaljšanju pripora. Edina izjema je določena v drugem odstavku 20. člena Ustave. Ta določa, da mora biti ob priporu, najkasneje pa v 24 urah po njem, priprtemu vročena pisna, obrazložena odločba. Ta določba nedvomno velja za vse faze odločanja o priporu, saj bi njeno širjenje pomenilo tudi kršitev ustavnih pravic.