TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Četrti odstavek 4. člena Zakona o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb (Uradni list RS, št. 68/07 in 7/08) se razveljavi. Drugi odstavek 4. člena Zakona o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb je v neskladju z Ustavo. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke odpraviti v roku šestih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Drugi odstavek 6. člena Zakona o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb je v neskladju z Ustavo, če se razlaga tako, da je dolžan tudi tisti delničar družbe iz prvega odstavka 2. člena tega zakona, ki je že dal uspešno ponudbo za prevzem te družbe po predpisih, ki urejajo prevzeme, bodisi ponovno dati prevzemno ponudbo za prevzem te družbe bodisi zmanjšati število delnic oziroma glasovalnih pravic v družbi na manj kot 15 % glasovalnih pravic. Drugi odstavek 2. člena, prvi do tretji odstavek 3. člena, prvi, tretji in peti odstavek 4. člena, drugi do četrti in šesti odstavek 5. člena, prvi in tretji do peti odstavek 6. člena in 7. člen Zakona o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb niso v neskladju z Ustavo. Do odprave ugotovljenega neskladja iz 2. točke izreka te odločbe morajo primerno denarno odpravnino vsem drugim delničarjem ponuditi eden ali več delničarjev, ki vključujejo najmanj devet desetin osnovnega kapitala družbe in ki glasujejo za sklep o umiku. Rok iz drugega odstavka 6. člena Zakona o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb se izteče tri mesece po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega do četrtega odstavka 12. člena in prvega do četrtega odstavka 13. člena Zakona o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb se zavrne. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 9., 10., 11. člena, petega in šestega odstavka 12. člena ter petega in šestega odstavka 13. člena Zakona o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb se zavrže.

Zakon o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb je začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu, torej velja za naprej in šele od dneva veljavnosti dalje so tudi nastopile uzakonjene pravne posledice. Izpodbijane določbe za nazaj ne posegajo ne v pravne položaje družb naslednic ne v pravne položaje delničarjev teh družb (to je v pravne položaje, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnje pravne norme). To velja tudi za znižanje prevzemnega praga, saj obveznost prevzema in omejitev glasovalnih pravic ni določena za nazaj, ampak za naprej. Zato izpodbijana ureditev ni v neskladju s prepovedjo retroaktivnosti. Od prve objave predloga izpodbijanega Zakona do njegovega sprejema so minila tri leta in nekaj dni, zato pobudnice ne morejo trditi, da niso mogle računati s tem, da se bo v prihodnje zanje ureditev spremenila. Zakonodajalec je izpodbijano ureditev sprejel v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, to je s ciljem zagotavljanja varstva več tisoč malih delničarjev delniških družb, ki so nastale s preoblikovanjem iz pooblaščenih investicijskih družb. Zato je po oceni Ustavnega sodišče teža spremembe za družbe naslednice in njihove delničarje taka, da je v razumnem sorazmerju s ciljem, ki ga spremenjena zakonodaja zasleduje in izpodbijane določbe niso v neskladju z načelom varstva zaupanja v pravo. Določbo drugega odstavka 6. člena Zakona o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb, ki določa nižji prevzemni prag, je mogoče razlagati na več načinov. Vendar pa razlaga določbe, da nižji prevzemni prag velja tudi za tiste delničarje družb naslednic, ki so uspešno ponudbo za prevzem po predpisih o prevzemih že dali, ni v skladu z načelom zaupanja v pravo, ker bi bila teža spremenjene ureditve v teh primerih v nerazumnem sorazmerju s ciljem, ki ga ureditev zasleduje. Namen izpodbijane ureditve je namreč varstvo malih delničarjev s tem, da mora delničar, ki pridobi kvalificiran delež glasovalnih pravic v višini 15 %, dati ponudbo za prevzem te družbe. Če je tako ponudbo delničar v preteklosti že dal, je bil cilj varstva že dosežen. Zato je Ustavno sodišče iz uporabe izločilo razlago, ki je v neskladju z Ustavo. Varstvo interesov več tisoč malih delničarjev je razumen in stvaren razlog za razlikovanje med delniškimi družbami, ki so pravne naslednice pooblaščenih investicijskih družb, in njihovimi delničarji ter delniškimi družbami, ki so nastale na podlagi predpisov o gospodarskih družbah, in njihovimi delničarji, ker so delničarji družb naslednic to postali po sili zakona in ne po lastni volji, kot to velja za delničarje delniških družb, ki so nastale na podlagi predpisov o gospodarskih družbah. Ker je bil pri lastninskem preoblikovanju podjetij delež "certifikatskih" delničarjev po izvedbi programa lastninskega preoblikovanja omejen na največ 60 % celotne vrednosti podjetja, medtem ko je bila koncentracija takih delničarjev v pooblaščenih investicijskih družbah v enakem obdobju večja, skoraj 100 %, je imel zakonodajalec razumen in stvaren razlog za razlikovanje med družbami naslednicami in njihovimi delničarji ter delniškimi družbami, ki so nastale na podlagi lastninskega preoblikovanja podjetij z družbenim kapitalom, in njihovimi delničarji. Zakonodajalec je lahko različno uredil pravne položaje družb naslednic, ki so banke in zavarovalnice, od tistih, ki to niso, ker gre za različne pravne položaje. Funkcija bank in zavarovalnic namreč ni le v podjetniškem delovanju (in s tem v ustvarjanju dobička), kot je to pri drugih gospodarskih subjektih, pač pa nastopajo tudi kot izvrševalci gospodarske, finančne in monetarne politike v državi. Ker se določb drugega in četrtega odstavka 4. člena Zakona o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb ne da razložiti z ustaljenimi metodami razlage, sta v neskladju z načelom jasnosti in določnosti predpisov. Ustavno sodišče je določbo četrtega odstavka 4. člena Zakona o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb razveljavilo, medtem ko je ugotovilo, da je določba drugega odstavka 4. člena v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče se je v tem delu odločilo za ugotovitveno odločbo, ker bi z razveljavitvijo nastal položaj, ki bi bil v nasprotju z namenom zakonodajalca. Ureditev, da morajo biti delnice družbe naslednice uvrščene v trgovanje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev in da morajo biti neomejeno prenosljive pomeni poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude. Zato je moralo Ustavno sodišče presoditi, ali za takšno ureditev obstaja javna korist in ali je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen Ustave). Izpodbijana ureditev je v javno korist, ker se z njo varuje interese več tisoč malih delničarjev družb naslednic, in ni nesorazmerna. Z izjemo dodatnih obveznosti razkrivanja in objavljanja nadzorovanih informacij, ki so povezane s statusom javne družbe, drugih negativnih posledic ni moč najti. Nasprotno ureditev povečuje preglednost poslovanja družb naslednic in njihovim delničarjem omogoča, da delnice hitro zamenjajo za denar. Prav tako ni mogoče najti razloga, zakaj bi bila omejitev prenosljivosti delnic nesorazmerna glede na cilj varstva malih delničarjev, saj lahko predvsem prizadene interese malih delničarjev, ki bi delnice radi prodali in "izstopili iz družbe". Po oceni Ustavnega sodišča tudi ureditev, ki v drugem odstavku 5. člena Zakona o pravnih naslednicah pooblaščenih investicijskih družb določa višjo kapitalsko večino za sprejem sklepa o spremembi statuta in o statusnem preoblikovanju, pomeni poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude, vendar pa je sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja, saj je višja kapitalska večina določena le za najpomembnejše korporacijske spremembe v družbi. Izpodbijana ureditev, ki postavlja za preveritev ustanovitvenih postopkov ali vodenja posameznih poslov ter za preveritev podcenitve postavk v letnem poročilu bistveno manj stroge pogoje kot predpisi o gospodarskih družbah, pobudnic ne ovira pri svobodnem opravljanju gospodarske dejavnosti v skladu s predpisi in z zahtevano skrbnostjo, zato v njihovo pravico do svobodne gospodarske pobude ne posega. Kapitalski vložek uživa ustavnopravno varstvo. Delničar sicer ni lastnik družbe v stvarnopravnem smislu, temveč mu pripadajo upravljavska in premoženjska upravičenja. Za poseg v pravico do zasebne lastnine bi torej šlo le, če bi delničar izgubil premoženjske pravice iz delnic. Delničarji družb naslednic le-teh ne izgubijo, ampak izgubijo le glasovalne pravice.