TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi v izpodbijanem delu, tj. v I. točki izreka v zvezi z drugim odstavkom 1.C točke izreka sodbe prve stopnje, v II. točki v zvezi z drugim odstavkom 2. točke, 3., 4., 5., 7., 8. in 11. točko izreka sodbe prve stopnje ter v IV. točki v odločitvi o stroških, in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da gre za nujno sosporništvo v primerih, ko pravnomočna sodba vodi do posledic, ki so enake posledicam aktov razpolaganja. To merilo je treba uporabiti tudi v primeru stvarnopravnega varstva pred imisijami pri presoji, ali so solastniki nepremičnine, s katere izvirajo imisije, nujni sosporniki: to bodo tedaj, kadar se z zahtevkom zasledujejo takšna dejanja, ki bistveno posegajo v stvar (njeno substanco) kot celoto; ne bodo pa glede dejanj, ki posegajo le v način (normalne) rabe oziroma ustreznega vzdrževanja stvari tako, da ne povzroča škode, kar je v večji ali celo izključni meri odvisno od uporabnika, ne pa lastnika. Tožbo zaradi vznemirjanja lastninske pravice namreč lastnik ali domnevni lastnik naperi zoper tistega, ki ga vznemirja, to pa je lahko tudi uporabnik (neposredni posestnik) sosednje nepremičnine.

Solastniki pa niso nujni sosporniki v odškodninski pravdi zaradi nedopustnih imisij. Za odškodninski zahtevek je pasivno legitimiran povzročitelj škode oziroma za zahtevek po 156. členu ZOR vsak, iz čigar sfere izvira oziroma grozi nevarnost.