TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke zoper delno sodbo se zavrne in se izpodbijana delna sodba potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke zoper sklep se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Pravdne stranke krijejo vsaka svoje pritožbene stroške za pritožbe, tožena stranka pa je tožeči stranki dolžna povrniti 1.844,46 EUR stroškov pritožbenega postopka za odgovora na pritožbo, v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Naloga toženke ni bila, da bi tožnici napovedovala, kaj se bo konkretno in kdaj zgodilo, ampak ravno nasprotno, pojasniti bi ji morala, da tudi sama ne more vedeti, kaj se bo v času veljavnosti pogodbe (trideset let) lahko zgodilo na področju gibanja tečajev, zato bi jo morala opozoriti na obstoj neomejenega tveganja, ki ga prevzema.

Dobra vera, ki je samostojen razlog nepoštenosti v 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot, je obenem neločljiv del tudi prvih treh alinej 24. člena ZVPot.

Tudi pritožbeno sodišče ne vidi možnosti, da bi kreditna pogodba brez spornega pogodbenega pogoja, ki pomeni njeno bistveno sestavino (količina posojenega denarja, valuta posojenega denarja ter na to vezana obrestna mera), obstala. Takšna pogodba bi bila invalidna do te mere, da je ne bi bilo mogoče izpolnjevati. Pritožbeno sodišče tudi ne najde pravne podlage, po kateri bi sodišče lahko poseglo v pogodbeno voljo strank, s tem da bi devizni kredit oziroma kredit z valutno klavzulo enostavno zamenjalo za evrskega.

V primeru začasnega zadržanja učinkovanja pogodbe se toženki ničesar ne prepoveduje, zato izrek denarne kazni ni potreben.

S tem, ko tožnica za verjetno izkazuje nepoštenost glavnega pogodbenega pogoja in posledično ničnost pogodbe, vsakršno nadaljnje plačevanje obrokov ne more vzpostaviti polnega učinka končne odločitve v tem sporu. Za tožnico kot potrošnico pa predstavlja prekomerno breme, ki ga gre enačiti s težko nadomestljivo škodo tako v premoženjski kot nepremoženjski sferi.