TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Višjega sodišča v Celju št. Cp 557/2002 z dne 13. 3. 2003 in sodba Okrajnega sodišča v Velenju št. P 396/2000 z dne 16. 11. 2001 se v delu, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku delno ugodeno, razveljavita in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Velenju v novo odločanje.

Izpodbijani sodbi temeljita na stališču, da plačila odškodnine, kot ga je po pravnomočni sodbi (v paricijskem roku) izvršila zavarovalnica, ni mogoče šteti za neutemeljeno plačilo v smislu 216. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (zaradi česar bi bilo treba ob izpolnitvi drugih pogojev tožbeni zahtevek zavrniti) ter da ima zavarovalnica zaradi kasneje odpadle pravne podlage (znižanje odškodnine v revizijskem postopku) pravico s kondikcijo zahtevati vrnitev preplačila na podlagi četrtega odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Tako stališče, ki glede istega instituta in v istem položaju stranki priznava kondikcijski zahtevek (kar nujno vsebuje ugotovitev, da je bilo plačilo neutemeljeno), obenem pa zavrača tudi možnost uporabe za to stranko neugodne določbe z obrazložitvijo, da njeno plačilo ni bilo neutemeljeno, je v neskladju s pravico iz 22. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo.