TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V dejanski podlagi tožbe je navedeno dogovarjanje o sklenitvi družbene pogodbe in namensko posojilo, toženec pa ves čas zatrjuje obstoj družbene pogodbe. Toda bistvene sestavine za nastanek družbene pogodbe so: dogovor dveh ali več oseb, da bodo združile svoj trud in stvari v skupno korist oz. nastanek premoženja družbe. Od dogovora (in obstoječe zakonodaje) je odvisno, ali bo družba pridobila pravno osebnost, ali pa bo premoženje brez pravne subjektivitete, toda dogovor o skupnih vlaganjih je nujen. V danem primeru sta obe pravdni stranki izpovedali, da nista nameravala ustanoviti nobene od raznolikih oblik, ki jim zakon priznava pravno osebnost, torej bi šlo lahko le za navadno skupnost imovine, po pravilih paragrafa 1175 in naslednjih ODZ. Toda tožnik je zatrjeval, da se o vložkih sploh nista dogovarjala, ker je šlo za posojilo, ki naj bi mu sledila pogodba o proviziji; toženec pa je izpovedoval o dogovoru, da bosta prispevala vsak polovico sredstev za izdelavo orodja, nato pa je govoril o vložku v razmerju 1/3 proti 2/3. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bil sklenjen dogovor o skupni participaciji, saj nista vnaprej določil meril za delitev dobička in izgube, marveč sta zasledovala le svoje (in ne skupne) koristi. Ker torej ni bilo skladnosti volje pogodbenih strank o bistvenih sestavinah pogodbe, sodišče ni raziskovalo še drugih elementov, ki so potrebni za njen nastanek (obličnost, sposobnost strank in zlasti dopustnost).

Vsako dogovarjanje dveh ali več oseb o tem, kako bi prišle do denarja, ne predstavlja sklenitve pogodbe o skupnosti imovine (družbene pogodbe v ožjem smislu). Po določilu 26. člena ZOR je pogodba sklenjena, če se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah in v danem primeru do tega ni prišlo. Zato mora že po določilu 30. člena ZOR trpeti vsaka stranka svoje stroške pri stipulaciji. Je pa tudi mogoče, da pogodbenika pri pogajanju o glavnem pravnem poslu sklepata druge posle, v danem primeru posojilno pogodbo. Tožnik trdi in tudi toženec vseskozi (in celo v pritožbi) priznava, da je bilo pravdnima strankama že takrat jasno, da bo moral toženec prejeti denar na nek način vrniti, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo drugega odstavka 562. člena ZOR.