TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Kadar sodišče izreče varnostni ukrep obveznega zdravljenja
alkoholikov in narkomanov po 65. členu KZJ, v sodbi ne določi časa
trajanja te kazenske sankcije. O tem vprašanju se odloča med
izvrševanjem varnostnega ukrepa glede na dosežen uspeh zdravljenja,
upoštevajoč pri tem takšno omejitev, da sme varnostni ukrep trajati,
če je izrečen ob pogojni obsodbi, najdalj dve leti, če je izrečen ob
kazni zapora, pa najdalj dotlej, dokler obsojenec kazni ne prestane.
Če je varnostni ukrep po 65. členu KZJ izrečen ob kazni zapora, se
izvrši v kazenskem poboljševalnem zavodu, ki ima za to pogoje (162.
člen ZIKS).

Storilec kaznivega dejanja povzročitve sploišne nevarnosti po 1.
odstavku 240. člena KZS je bil s sodbo sodišča prve stopnje obsojen
na kazen 9 mesecev zapora, poleg tega pa mu je bil izrečen varnostni
ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov po 65. členu KZJ in sicer
"dvomesečno zdravljenje na oddelku za zdravljenje alkoholikov v
Škofljici ter nadaljevanje zdravljenja v klubu odpuščenih pacientov".
Sodišče druge stopnje je ob reševanju zagovornikove pritožbe po
uradni dolžnosti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o
varnostnem ukrepu tako, da se odpravi del izreka, ki se glasi: "ter
nadaljevanje zdravljenja v klubu odpuščenih pacientov", sicer pa je
pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno. Obsojenca, ki je bil
v priporu, je sodišče prve stopnje takoj po razglasitvi svoje sodbe s
sklicevanjem na določbo 8. odstavka 353. člena ZKP (čeprav se ta
določba nanaša samo na napotitev v kazenskopoboljševalni zavod še
pred pravnomočnostjo sodbe) poslalo na oddelek za zdravljenje
alkoholizma Škofljica pri klinični bolnišnici za psihiatrijo
Ljubljana-Polje, kjer je bil zdravljen tako, da je iz prostosti, se
pravi kot vsak drug pacient, prihajal v določenih dneh v zavod.
Zoper pravnomočno sodbo je javni tožilec SRS vložil zahtevo za
varstvo zakonitosti, s katero je uveljavljal, da je bil obsojencu
izrečen varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov v nasprotju
z določbama 65. člena KZJ in 162. člena ZIKS (zakona o izvrševanju
kazenskih sankcij, Ur.l. SRS, št. 17/78). Vrhovno sodišče SRS je
zahtevi ugodilo in v obrazložitvi svoje sodbe navedlo:
"Obvezno zdravljenje alkoholikov in narkomanov po 65. členu KZJ je
varnostni ukrep takšne vrste, pri katerem se z zdravljenjem kot
aktivnim kurativnim delovanjem vpliva na odpravo nevarnega stanja pri
storilcu. Ta varnostni ukrep je po sami njegovi naravi - enako kakor
varnostna ukrepa po 63. in 64. členu KZJ, kjer gre prav tako za
zdravljenje storilca - lahko časovno omejen na tolikšen čas, kolikor
pač to zahteva postopek zdravljenja. Pri ukrepih take vrste smiselno
ne pride v poštev, da bi sodišče s sodbo vnaprej določalo njegovo
trajanje. Opozoriti je treba, da pri nekaterih drugih varnostnih
ukrepih sam zakon izrecno predpisuje, da mora sodišče določiti,
koliko časa bodo trajali (2. odstavek 66. člena, 2. odstavek 67.
člena, 3. odstavek 68. člena in 2. odstavek 70. člena KZJ), pri
obveznem zdravljenju alkoholikov in narkomanov po 65. členu KZJ in
drugih varnostnih ukrepih, v katerih namenu pa je obseženo
zdravljenje storilca, pa to ni določeno. V zakonu je očitno
upoštevano, da se trajanje zdravljenja še pred njegovim začetkom ne
da dovolj zanesljivo vnaprej napovedati. Bilo bi skrajno neprimerno,
če bi se potem, ko bi sodišče že določilo trajanje ukrepa v sodbi,
pokazalo, da je določeni čas prekratek in je zato ukrep neučinkovit,
ali pa je določeni čas predolg in je zato ukrep v teku izvrševanja
postal nepotrebno breme za storilca in družbo. Dejstvo, da v zakonu
ni posebej predpisano, da naj sodišče določi trajanje varnostnega
ukrepa po 65. členu KZJ, je torej moč razlagati samo tako, da se šele
ob izvrševanju ukrepa ugotavlja, koliko časa bo trajal, pri čemer so
za takšno ugotavljanje predvsem pomembni medicinski kriteriji.
Če sam zakon ne predvideva, da bi sodišče že s sodbo določalo
trajanje varnostnega ukrepa, to vendarle ne pomeni, da ukrep lahko
traja v nedogled. Kolikor gre za izrekanje ukrepa ob pogojni obsodbi,
ko se zdravljenje alkoholikov in narkomanov prvenstveno izvrši na
prostosti, je v 4. odstavku 65. člena KZJ posebej predpisano, da sme
ukrep trajati največ dve leti. Določenost tega najdaljšega možnega
časa seveda prav z ničemer ne omaje preje navedenih zaključkov, da
sodišče s sodbo ne odloča o tem, kako dolgo naj traja varnostni
ukrep. Kadar se varnostni ukrep po 65. členu KZJ izreka skupaj s
kaznijo, pa v zakonu res ni določno označeno, koliko časa bo trajal.
Opozoriti je treba, da prav glede varnostnega ukrepa po 65. členu KZJ
v zakonu tudi ni ničesar določeno o tem, v kolikšnem času zastara
njegova izvršitev. Glede na to, da ni videti nobenih utemeljenih
razlogov za odstopanje od splošnih pravil, da naj kazenske sankcije
po preteku določenega časa zastara, je sprejemljiva edino takšna
razlaga, da kazenska zakonodaja za trajanje oz. za zastaranje
izvršitve varnostnega ukrepa po 65. členu KZJ, kadar se ta izreka
skupaj s kaznijo, pač ne predvideva posebnih rokov zato, ker je v
takih primerih realizacija ukrepa možna najdalj dotlej, dokler je
dovoljena izvršitev kazni. Pravkar povedano je posredno potrjeno tudi
s tem, da se varnostni ukrep, če je izrečen ob kazni, po 2. odstavku
65. člena KZJ izvrši v zavodu za izvrševanje kazni, lahko pa tudi v
zdravstvenem ali kakšnem drugem specializiranem zavodu, toda v vsakem
primeru se čas, prebit v takšnem zavodu, všteje v kazen.
Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da sodišče lahko odloča o trajanju
varnostnega ukrepa po 65. členu KZJ samo posredno z določanjem
trajanja kazni. S tem v zvezi kaže sodiščem priporočiti, da izrekajo
varnostni ukrep samo pri takšnih kaznih, ki trajajo dovolj dolgo, da
se lahko zdravljenje uspešno konča.
Iz navedb v izreku pravnomočne sodbe, da se obsojenec mora zdraviti
"v oddelku za zdravljenje alkoholikov v Škofljici", se pravi v
zdravstvenem zavodu, izhaja, da je bil zakon uporabljen tako, kakor
da bi sodišče vselej moglo in moralo odločiti, v kateri vrsti zavoda
oziroma celo v katerem zavodu se bo ukrep izvrševal. Taka uporaba 2.
odstavka 65. člena KZJ pa ni v skladu z določbo 162. člena ZIKS;
le-ta namreč predpisuje, da se varnostni ukrep obveznega zdravljenja
alkoholikov in narkomanov, če je izrečen skupaj z nepogojno kaznijo
zapora, izvršuje v kazenskem poboljševalnem domu, ki ima pogoje za
tako zdravljenje. Kolikor gre za zavestno spregledanje določbe 162.
člena ZIKS zaradi nekakšnega njenega domnevnega nasprotja z 2.
odstavkom 63. člena KZJ, ki naj ne bi z ničemer omejeval sodišča, da
ob izrekanju sodbe tudi določi, kateri zavod naj izvrši ukrep, takšno
stališče napadene sodbe očitno ni pravilno. Predvsem je treba
poudariti, da določba 2. odstavka 65. člena KZJ izrecno ne pooblašča
sodišča, da naj bi v sodbi odločalo o vrsti zavoda oz. celo o
konkretnem zavodu, v katerem naj bi se izvršil varnostni ukrep
obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov. Ne sme se tudi
pozabiti, da je zvezni zakonodaji prepuščeno urejanje splošnih
pogojev in načel za izrekanje sankcij za kaznivo dejanje oz. urejanje
sistema sankcij (12. točka 281. člena Ustave SFRJ), problematika
izvrševanja kazenskih sankcij pa spada v zakonodajno pristojnost
republike. V skladu s tem je tudi v 40. členu KZS določeno, da se
določbe o organih, ki so pristojni za izvršitev posameznih varnostnih
ukrepov in o načinu njihove izvršitve, predpišejo z zakonom. Določba
162. člena ZIKS torej v jedru pomeni samo nadaljnjo izvedbo
omenjenega napotila iz 40. člena KZS v republiški zakonodaji. Glede
na to je treba besedilo 2. odstavka 65. člena KZJ, da se ukrep
obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov "izvršuje v zavodu za
izvrševanje kazni ali v zdravstvenem ali v kakšnem drugem
specializiranem zavodu", razumeti le kot naštevanje vseh možnih oblik
izvrševanja tega ukrepa, katere lahko republiške zakonodaje
upoštevajo pri urejanju področja izvrševanja kazenskih sankcij. Glede
vprašanja, v kateri vrsti zavoda oz. v katerem konkretnem zavodu se
bo varnostni ukrep izvršil, so zatorej lahko odločilne samo določbe
ZIKS.