TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 59294/2010 z dne 12. 4. 2017 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. X K 59294/2010 z dne 5. 9. 2016 se ne sprejmeta.   Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 422. člena in četrtega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17 in 22/19) se zavrže.

Sodišča so ugotovila, da je bil nezakoniti izvor denarja prikrit z Dogovorom kot na videz zakonitim pravnim poslom. Pri tem so upoštevala vse konkretne okoliščine zadeve in ne samo golo dejstvo, da je pritožnik denar prejel. Pritožnik denarja ni zgolj prejel na transakcijski račun, temveč ga je nato prenakazal na več različnih računov z različnimi nameni nakazila, med drugim precejšnji znesek tudi na podjetje v tujini za nakup delnic tega podjetja. Stališče sodišč, da so navedena pritožnikova ravnanja pomenila razpršitev denarja, ki je otežila sledljivost njegovemu izvoru, ni ustavno sporno. S takšno razlago sodišča niso prestopila jezikovnih meja 252. člena KZ, temveč so ustavno skladno konkretizirala pravni pojem "prikritje izvora denarja ali premoženja", ob upoštevanju objekta kazenskopravnega varstva - finančnega sistema. Razvoj sodne prakse, po katerem je kazniv tudi eventualni naklep, je skladen z bistvom obravnavanega kaznivega dejanja in ga je bilo mogoče razumno predvideti. Pritožnik se zato ni mogel upravičeno zanesti, da pranje denarja ni kaznivo, če je storjeno z eventualnim naklepom. S tem, ko je sodišče v izreku sodbe zgolj dopolnilo abstraktni opis kaznivega dejanja iz obtožbe z besedami "pri čemer je prikril izvor denarja", pritožniku ni bila kršena pravica do obrambe. V izreku sodbe sodišča prve stopnje so konkretizirano opisana izvršitvena ravnanja prvotnega in nadaljnjega prikrivanja izvora denarja. Obtožba pritožniku že od začetka očitala storitev kaznivega dejanja pranja denarja po isti pravni kvalifikaciji. Pritožnik je tako imel možnost pripraviti svojo obrambo zoper obremenilne posamične podatke dejanske in pravne narave, ki so bili navedeni v obtožnici in na podlagi katerih je bil nato obsojen. Iz konteksta, v katerem je minister dal sporno izjavo, je jasno razvidno, da je minister izpostavil pomen meritorne pravnomočne odločitve sodišča o stvari, ker številna zastaranja zmanjšujejo zaupanje ljudi v sodstvo in ker je zastaranje najslabši možni izid kazenskega postopka. Pri tem je še posebej poudaril, da ne gre za vprašanje, ali bo pritožnik obsojen ali oproščen. Izjava, dana v takšnem kontekstu, očitno ne more imeti učinka, ki bi prizadel videz nepristranskosti sojenja.