TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 421/2005 z dne 6. 10. 2005 in sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 614 /05 Ks 613/05 z dne 26. 9. 2005 ter sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 523/2005 z dne 5. 12. 2005 in sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. Ks 779/05 Ks 780/05 z dne 23. 11. 2005 se razveljavijo. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Kopru, ki mora odločiti v roku 3 dni od vročitve te odločbe. Ustavni pritožbi A. A. in B. B. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 460/2005 z dne 26. 10. 2005 v zvezi s sklepoma Okrožnega sodišča v Kopru št. K 246/03 z dne 14. 10. 2005 se zavrneta.

Ker sta pritožnika soobdolženca v kazenskem postopku, z ustavnima pritožbama pa izpodbijata iste priporne sklepe iz enakih razlogov, je Ustavno sodišče o obeh zadevah odločilo z eno odločbo. Pritožnika z navedbo, da je kršen razumni rok trajanja pripora, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je od razglasitve sodbe minilo že več kot 5 mesecev, sodbe pa v pisni obliki še vedno nista prejela, uveljavljata kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave. Izpodbijana sklepa sta bila izdana v fazi postopka, ki po določbi šestega odstavka 361. člena ZKP določa, da sme pripor po razglasitvi sodbe, trajati do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka časa kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Ustavno sodišče ocenjuje, da navedena določba sam po sebi ne more biti edino merilo še dovoljenega trajanja pripora. Sodišče jo sme in mora uporabiti takrat, ko bi to pomenilo zvišanje ravni ustavno zagotovljenega varstva. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je zagotovljena ne glede na to, ali je posamzniku v času kazenskega postopka odvzeta prostost ali ne. Ker pomeni pripor poseg v ustavno pravico do osebne svobode, so kriteriji za presojo razumnega časa, v katerem mora biti izdana sodba, strožji. Razumen čas trajanja pripora je mogoče presojati le glee na okoliščine konkretnega primera. Ker se sodišču pri odločanju o podaljšanju pripora ni postavilo vprašanje še razumnega trajanja pripora in tako iz sklepa, s katerim je podaljšalo pripor, ni razvidna utemeljitev sodišča, katera so tista dejstva in okoliščine, ki bi v konkretnem primeru, ob upoštevanju različnih dejavnikov, med njimi tudi ravnanje pritožnikov, narava in zančilnosti konkretnega kazenskega postopka in ravnanje pristojnih državnih organov, še opravičevala nadaljnje trajanje pripora, je s tem kršilo pravico pritožnikov do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, kajti obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega sodnega postopka. Enako je ravnalo tudi Višje sodišče v pritožbenem postopku. Ugotovljena kršitev 22. člena Ustave pa je takšna, da Ustavno sodišče ni moglo presoditi, ali je bila pritožnikoma kršena pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave in s tem tudi pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijane sklepe razveljavilo in zadevo vrnilo pristojnemu sodišču. Na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 40. člena ZUstS je Ustavno sodišče za novo odločanje o priporu pritožnikov določilo rok 3 dni od vročitve te odločbe. Ker je veljavnost izpodbijanih pripornih sklepov že potekla, Ustavno sodišče pa je pri njihovi presoji ugotovilo takšno kršitev 22. člena Ustave, ki onemogoča ugotavljanje kršitve prvega odstavka 23. člena in s tem prvega odstavka 19. člena Ustave, je lahko na podlagi 30. člena v povezavi z 49. členom ZUstS po uradni dolžnosti opravilo tudi presojo vseh nadaljnjih oziroma aktualnega pripornega sklepa. Tudi z nadaljnjim pripornim sklepom Okrožnega sodišča, ki je bil potrjen s sklepom Višjega sodišča, sodišči ponovno nista presojali, ali je trajanje pripora še razumno. Zato je bilo treba iz enakih razlogov razveljaviti tudi ta dva sklepa. V delu, s katerim pritožnika izpodbijata pravnomočen sklep o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti, je Ustavno sodišče ugotovilo, da sta izpodbijana sklepa razumno obrazložena in jima arbitrarnosti ter s tem kršitve 22. člena Ustave ni mogoče očitati, zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrnilo.