TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se delno ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave z dne 8.9.1999 se v delu, ki se nanaša na točko I/1 izreka odločbe Davčnega urada A. z dne 10.11.1998, odpravi in zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponovni postopek.¤V ostalem se tožba kot neutemeljena zavrne.

Licenca je po ZOR poseben tip rabokupa. Ne gre torej za prodajo pravice, ampak za odplačen odstop njene uporabe, ta pa se po ZPD nedvomno šteje za promet storitev. Vendar pa ima tožnik po presoji sodišča prav, da v obravnavanem primeru ni davčni zavezanec za prometni davek iz naslova opravljenih plačil za licenčnino. Plačila je namreč opravil dajalcu licence, ki je tuja pravna oseba. Kot tisti, ki se mu opravi storitev pa je bil tožnik v kontroliranem obdobju (v letu 1997) zavezan plačati davek samo v primeru, če je šlo za storitev, ki mu jo je (kot pravni) opravila fizična oseba. Pojem fizična oseba naj bi sicer po razlagi tožene stranke obsegal tudi tujo pravno osebo, vendar pa se s takšno razlago sodišče ne strinja. Po SRS 10.4 se dolgoročne rezervacije zmanjšujejo neposredno za stroške, za katerih kritje so bile oblikovane. Davčni organ v ničemer ne oporeka oblikovanju dolgoročnih rezervacij oziroma načinu oziroma višini, v kateri so bile oblikovane (1,5 % prihodkov od prodaje lastnih proizvodov), oporeka le obremenjevanju tekočih stroškov iz naslova obveznosti, ki bi se po SRS morale pokrivati iz rezervacij in za pokrivanje katerih so rezervacije oblikovane. To pa so nedvomno stroški reklamacij za prodane proizvode (strešnike) iz preteklih let, ki se (prav tako nedvomno) niso pokrivali iz rezervacij ali se vsaj niso pokrivali v celoti.