TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede obtoženega A. A. v delu pod točko A spremeni v odločbah o krivdi in kazenski sankciji tako, da se:

1. obtoženi A. A. spozna za krivega

da je v druge poslovne knjige, ki jih je bil dolžan voditi po zakonu in na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, vpisal lažne podatke, nato pa takšne lažne poslovne listine uporabil kot resnične,

s tem, da je kot samostojni podjetnik A. A. s. p., v krajevnih in časovnih okoliščinah, opisanih v točkah I/1 in I/2, v okviru poslovanja samostojnega podjetnika sestavil in nato izstavil ter podpisal pet računov, in sicer:

- račun št. ... z dne 10. 12. 2012, družbi Y.,

- račun št. ... z dne 21. 12. 2012, družbi Y.,

- račun št. ... z dne 7. 12. 2012, B. B.,

- račun št. ... z dne 21. 12. 2012, C. C.,

- račun št. ... z dne 7. 12. 2012, Č. Č.,

pri čemer je bila vsebina računov lažna, saj do dejanske prodaje premičnin, ki so bile navedene na računih nikoli ni prišlo, ampak je šlo zgolj za fiktivno prodajo, pri tem pa so bila dejstva, ki kažejo na fiktivnost prodaje premičnin in posledično na lažno vsebino računov že predstavljena v točkah I/1 in I/2,

obveznost izdajanja računov pa izhaja iz 81. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1, Ur. l. RS, št. 117/2006, s poznejšimi spremembami in dopolnitvami) in iz točke 21. 1. Slovenskih računovodskih standardov (SRS, Ur. l. RS, št. 118/2005, s poznejšimi spremembami in dopolnitvami),

v nadaljevanju pa je kljub temu, da je vedel za lažno vsebino računov, le-te tudi uporabil, saj jih je izstavil zgoraj navedenim pravnim in fizičnim osebam ter jih nato tudi evidentiral v svojih poslovnih knjigah;

s čimer je storil kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B),

2. ostala dejanja opisana v točkah I, II in III izreka pa se pravno opredelijo kot nadaljevano kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem in drugem odstavku 227. člena KZ-1B v zvezi s členom 54 KZ-1B.

II. Obtoženemu A. A. se določita kazni:

- za kaznivo dejanje pod točko 1 te sodbe po prvem odstavku 235. člena KZ-1B

3 (tri) mesece zapora,

- za kaznivo dejanje pod točko 2 te sodbe po prvem odstavku 227. člena KZ-1B

1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora.

Po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1B se obtožencu izreče

enotna kazen

1 (eno) leto in 7 (sedem) mesecev zapora.

Po sedmem odstavku v zvezi z osmim in enajstim odstavkom 86. člena KZ-1B se izrečena enotna kazen 1 (eno) leto in 7 (sedem) mesecev zapora izvrši tako, da obtoženec v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe opravi delo v splošno korist, obseg dela se določi tako, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela, tako da je obtoženec dolžan v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe opraviti delo v splošno korist v obsegu 1150 ur; organ pristojen za izvrševanje določi vrsto dela tako, da ustreza strokovnosti in sposobnosti obtoženca in ga razporedi tako, da ne moti njegovih družinskih in poklicnih obveznosti, delo v splošno korist pa se opravlja brez nadomestila.

Če obtoženec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela (deseti odstavek 86. člena KZ-1B).

Po 56. členu KZ-1B se obtožencu v izrečeno kazen zapora všteje čas odvzema prostosti dne 5. 6. 2014 od 6.30 ure do 14.30 ure.

III. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se obtoženega A. A. oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1 po metodi inkluzije oziroma odnosu konsumpicje vključilo v kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. členu KZ-1B, zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Pritožnica se utemeljeno sklicuje na številne odločbe Vrhovnega sodišča RS (I Ips 266/2008, I Ips 498/2007, I Ips 52/2008, I Ips 50014/2010 in I Ips 8916/2012), v katerih je zavzelo stališče, da se v primerih navideznega idealnega steka ne primerjajo določbe o kaznivih dejanjih in abstracto oziroma ali je opis enega kaznivega dejanja na abstraktni ravni zaobsežen z drugim, temveč se presoja ravnanje storilca in concreto. V obravnavanem primeru je obtoženi A. A. s svojim ravnanjem uresničil zakonske znake dveh različnih kaznivih dejanj oziroma je uresničil dve prepovedani posledici, zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je kriminalna količina kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1B zanemarljiva. Objekt kazenskopravnega varstva pri kaznivem dejanju po 227. členu KZ-1B je enako obravnavanje upnikov, pri kaznivem dejanju po 235. členu KZ-1B pa gospodarsko poslovanje oziroma pravna varnost v poslovnem prometu. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da obtoženi A. A. ni le sestavil lažnih računov, katere je tudi podpisal, kar predstavlja zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1B, temveč jih je za tem tudi uporabil, ko jih je evidentiral v svojih poslovnih knjigah, kar pomeni uresničitev še zakonskih znakov iz drugega odstavka 235. člena KZ-1B.