TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 17.570 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2018 dalje do plačila, v roku 15 dni,

- v III. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 142.430 EUR s pripadki in

- v IV. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 9 % stroškov postopka na prvi stopnji, tožeča stranka pa je dolžna povrniti toženi stranki 91 % stroškov postopka na prvi stopnji, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom sodišča prve stopnje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 3.240,94 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je razmerje pravilno presojalo po 48. členu SPZ, ki ga uvaja marginalna rubrika Povečanje vrednosti nepremičnine in ki med drugim določa, da če je graditelj (v tem primeru: tožnik) s soglasjem lastnika nepremičnine (v tem primeru: toženka) postavil, prizidal ali izboljšal zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten (prvi odstavek 48. člena SPZ). Zastaralni roki za zahtevke graditelja tečejo od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine (tretji odstavek 48. člena SPZ). SPZ ne določa zastaralnega roka za zahtevek graditelja iz naslova povečanja vrednosti nepremičnine po 48. členu SPZ, zato je treba uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ.

Po tretjem odstavku 48. člena SPZ za začetek teka zastaralnega roka ni pomembno trajanje oziroma obstoj zunajzakonske skupnosti (saj ta člen ureja tudi primere, ko med graditeljem in lastnikom sploh ni zakonskega ali zunajzakonskega razmerja), temveč zastaralni rok prične teči s trenutkom, ko je graditelj izgubil posest (obnovljene, izboljšane) nepremičnine.

Tožba je nesklepčna, če iz trditev o dejstvih ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu. Za sklepčnost obogatitvenih zahtevkov po 48. členu SPZ zadošča, da tožnik zatrjuje svoja vlaganja, ki so privedla do povečanja vrednosti tuje nepremičnine, in to je tožnik obširno utemeljil. Tožnik je podal dovolj trditev o tem, da je vlagal (in koliko je vlagal) svoje posebno premoženje v toženkino nepremičnino in da zato zahteva, da mu toženka povrne to, za kar je obogatena. Za to je tudi ponudil dokaze, ki jih je sodišče tudi izvedlo in ustrezno ocenilo. Če zahtevka ni uspel po višini dokazati v celoti, to ne pomeni, da je zahtevek v celoti nesklepčen.

Po lastnih toženkinih trditvah je bil denar (20.000 EUR) namenjen izplačilu iz naslova skupnega premoženja oziroma njegove civilne delitve, medtem ko je predmet te pravde vlaganje tožnikovega posebnega premoženja v posebno premoženje toženke. Gre torej za dve ločeni premoženjski masi, zato (sicer nesporno) izplačilo toženke v zvezi z urejanjem vprašanja skupnega premoženja nima vpliva na vprašanje povrnitve vlaganj posebnega premoženja enega od bivših partnerjev v posebno premoženje drugega.

48. člen SPZ uveljavlja obogatitveno načelo, torej je lastnik nepremičnine dolžan graditelju povrniti le tisto, za kar je lastnik obogaten, in ne vsega, za kar je graditelj bil prikrajšan zaradi vlaganj. To pa pomeni, da je toženka dolžna tožniku plačati le toliko, kolikor je njena hiša zaradi tožnikovih vlaganj več vredna.