TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se delno spremeni tako, da se pritožba delno zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje glede utemeljenosti podlage tožbenega zahtevka, v preostalem delu pa se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje zaradi odločanja o višini tožbenega zahtevka.

II. O stroških revizijskega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Zakonska ureditev in stališča ustaljene sodne prakse najprej kažejo na to, da je treba razlikovati med primeri, kot je sporni, ko gre za uveljavljanje verzijskega zahtevka za plačilo uporabnine enega solastnika zoper drugega solastnika, katerega pravno vrednotno izhodišče je po stališču Vrhovnega sodišča RS bistveno drugačno kot v primeru, ko se na dveh bregovih (domnevno) neupravičene pridobitve znajdeta lastnik kot (domnevni prikrajšanec) in nelastnik kot (domnevni okoriščenec). Solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku ni že apriori njegova obveznost, ki bi izhajala neposredno iz njegove solastninske pravice (66. člen SPZ). Takšna obveznost nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene pridobitve. To pa je odvisno od objektivnih okoliščin kot tudi od vsakokratnih ravnanj strank, ki jih je treba presojati (tudi ali celo predvsem) v luči temeljnih načel, ki pomagajo vsebinsko napolnjevati pravno vrednotno vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo. Temeljni načeli, ki prideta v tovrstnih primerih v poštev, sta tudi izravnalna pravičnost (justitia commutativa) ter načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Odločitev o (ne)utemeljenosti zahtevka za plačilo uporabnine (198. člen OZ) z uporabo tudi teh dveh načel je najbolj nazorna v skrajnih položajih. Ena skrajnost je podana, ko eden izmed solastnikov zavestno in (izrecno) prostovoljno ne uporablja svojega solastninskega deleža (se temu torej brezplačno odpoveduje v korist drugega solastnika). Druga skrajnost pa je podana, ko en solastnik drugega solastnika (ki je dotlej uporabljal svoj idealni delež) samovoljno izključi iz uporabe in mu to tudi v nadalje preprečuje.

Ravnanje toženca v obravnavanem primeru (opisane: nepripravljenost plačati uporabnino, kot tudi nepripravljenost ponuditi tožnici na primer ustrezno plačilo vrednosti njenega solastnega deleža, ob istočasnem vztrajanju pri nadaljnji izključni uporabi celotnega stanovanja) pomeni tudi kršitev omenjenega načela načela vestnosti in poštenja. Predstavlja celo neustaven poseg v lastninsko pravico „prizadetega“ solastnika, ki ima na razpolago glede upravičenja do uživanja in uporabe nepremičnine le še izvotljeno (so)lastninsko pravico, ki je ustavna kategorija (33. člen in 67. člen Ustave RS). Prevlada pravnega pomena tožničinega poziva za plačilo uporabnine v konkretnem primeru nad že omenjeno relevantnostjo zahteve za souporabo, ki je v konkretnem primeru tožnica iz pojasnjenih razlogov nemožnosti souporabe predmetne nepremičnine razumno ni postavila, zato pomeni ustavno skladen in upoštevaje omenjeno načelo izravnalne pravičnosti pravičen izhod iz zagate, ki jo predstavlja okoliščina nemožnosti istočasne uporabe nepremičnine s strani obeh solastnikov.