TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zagovornice obdolženega B.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 144,00 EUR sodne takse.

Okoliščina, da sodbo izda sodišče, ki zaradi stvarne nepristojnosti ne bi smelo soditi v tej stvari (6. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka, na katero pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Ker pa specialna določba 393. člena ZKP določa, da sodišče druge stopnje s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zavrže obtožnico, če ugotovi, da okrajno sodišče ni bilo pristojno za sojenje, razen če je bila pritožba podana samo v korist obdolženca, je bilo potrebno o pritožbi vsebinsko odločiti. Višje sodišče torej ravna po 393. členu ZKP samo, če je sodbo izdalo okrajno sodišče namesto okrožnega sodišča in pod nadaljnjim pogojem, da pritožba ni bila vložena samo v korist obdolženca. Če pa je bila pritožba vložena samo v korist obdolženca (tako kot v konkretnem primeru), se obtožni predlog zaradi stvarne nepristojnosti okrajnega sodišča ne more zavreči, temveč se mora o pritožbi meritorno odločiti. Obdolžencu v škodo bi namreč bila odločitev višjega sodišča, da naj mu v ponovnem sojenju (namesto okrajnega) sodi okrožno sodišče.

Predsednik senata (oziroma v skrajšanem postopku sodnik posameznik) lahko v skladu s tretjim odstavkom 314. člena ZKP v zvezi s 429. členom ZKP odredi, da se glavna obravnava snema z ustreznimi tehničnimi sredstvi za zvočno ali zvočno-slikovno snemanje. Kdaj se bo torej glavna obravnava oziroma posamezno procesno dejanje snemalo, odloča sodišče brez izdaje formalne odločbe. Stranke postopka sicer lahko dajo pobudo za snemanje, ki pa sodišča k takšnemu ravnanju ne zavezuje.