TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Prekršen je kazenski zakon v obdolženčevo škodo, če ga je sodišče
spoznalo za krivega kot storilca, čeprav iz opisa dejanja izhajajo
znaki napeljevanja h kaznivemu dejanju.

Obtoženec je bil spoznan za krivega več kaznivih dejanj. Med drugim
tudi kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine po 1. odstavku
146. člena KZS, ker je kot poslovodja prodajalne zahteval od
prodajalke, da je v popisnem listu blaga prikazala večje zaloge od
dejanskih, da bi prikril velik primanjkljaj v trgovini. Sodišče prve
stopnje ga je spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponareditve
listin, kot da bi dejanje storil sam.
Ob reševanju pritožbe zagovornika je sodišče druge stopnje po uradni
dolžnosti spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je obtoženca
spoznalo za krivega le napeljevanja h kaznivemu dejanju ponarejanja
listin. Svojo odločitev je obrazložilo s tem, da iz izpovedbe priče -
prodajalke (pravzaprav pa iz opisa dejanja) izhaja, da je bil
obtoženec le napeljevalec in da je bil kazenski zakon kršen v njegovo
škodo, ker je bil spoznan za krivega kot storilec. Posamezne kazni
kljub tej ugotovitvi ni spremenilo.
Sodišče druge stopnje je ob reševanju pritožbe očitno ocenilo, da je
napeljevanje lažje od storilstva, kljub temu, da 1. odstavek 23.
člena KZJ predpisuje, da se napeljevalec kaznuje tako, kot da bi
kaznivo dejanje storil sam.
Za oceno, ali je narava storilstva in napeljevanja enaka, ni
odločilna določba 1. odstavka 23. člena KZJ, po kateri se
napeljevalec kaznuje tako, kot da bi dejanje storil sam. Izhajati je
treba iz dejstva, da je napeljevanje oblika udeležbe v ožjem pomenu.
Ne pomeni izvršitvenega dejanja in tudi ni pogoj zanj, temveč je samo
prispevek k tujemu kaznivemu dejanju. Napeljevanje ima zato manjši
pomen kot storilstvo. Kazenski zakon je tako kršen v obtoženčevo
škodo, če sodišče na podlagi opisa ravnanja, ki pomeni le
napeljevanje h kaznivemu dejanju, obtoženca spozna za krivega
kaznivega dejanja, kot bi ga storil sam.