TFL Vsebine / TFLGlasnik

Evropska unija (EU) je vir financiranja za številne države članice, med njimi tudi za Slovenijo.[1] Absorpcijska sposobnost črpanja finančnih sredstev EU se med državami članicami močno razlikuje. Za boljši izkoristek teh sredstev za spodbujanje gospodarske rasti, inovacij in trajnostnega razvoja, je za Slovenijo med drugim pomembno tudi razumevanje in upoštevanje pravne ureditve na področju prostorskega in razvojnega načrtovanja.

Slovenija je trenutno razdeljena na 212 občin, ki so med seboj zelo različne, ne le po velikosti in številu prebivalcev, temveč tudi po razvitosti in finančni sposobnosti, kar vpliva tudi na izvajanje številnih lokalnih in regionalnih projektov. Nekatere občine imajo izkušnje z učinkovitim upravljanjem evropskih projektov, druge pa zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, znanja ali dostopa do informacij zaostajajo, kar lahko vodi do neizrabljenih priložnosti pri uporabi evropskih sredstev. V tem kontekstu je bistveno vprašanje, kako na pridobivanje in uporabo evropskih sredstev vpliva državna samoupravna členitev. Občine se pogosto soočajo z izzivom zagotavljanja lastnih sredstev za soudeležbo pri projektih, ki prejmejo podporo iz evropskih skladov. Zato se pogosto zadolžujejo, da bi lahko izpeljale evropsko sofinancirane projekte. V prihodnje bo treba tej problematiki nameniti več pozornosti, saj je finančna absorpcijska sposobnost občin ključna za učinkovito črpanje evropskih sredstev. Nadalje je treba po dogovorih za razvoj regij zagotoviti bolj uravnoteženo porazdelitev sredstev med vsemi občinami, kar bi omogočilo, da bi vse občine enakopravno izkoristile priložnosti, ki jih ponujajo evropska sredstva, in s tem pripomogle k bolj uravnoteženemu regionalnemu razvoju države. Za doseganje tega cilja bo treba vzpostaviti mehanizme, ki bodo spodbujali občine k aktivnejšemu črpanju sredstev, hkrati pa bodo zagotavljali, da bodo sredstva dodeljena na podlagi jasnih in transparentnih meril, ki upoštevajo različne razvojne potrebe in zmožnosti občin.

Od osamosvojitve dalje se zdi, da se regionalna politika oziroma razvojno načrtovanje, v primerjavi z regionalnim prostorskim načrtovanjem, bolje prilagaja potrebam in dejanskemu razvoju dejavnosti v prostoru. Dolgoročno je lahko posledica omenjenega stihijski razvoj, kar lahko zaradi neoptimalne uporabe lokalnih virov vodi celo v nazadovanje posamezne regije. V Sloveniji se spopadamo z izzivom usklajenosti med prostorskim in razvojnim načrtovanjem na različnih institucionalnih ravneh. Za izvajanje (in načrtovanje) regionalne politike, ki je skladna z vsakokratnim programskim obdobjem EU, so pristojne država in občine. Prostorsko in razvojno načrtovanje je v povezavi s črpanjem evropskih sredstev pomembno tudi z vidika programske oziroma projektne absorpcijske sposobnosti črpanja evropskih sredstev. Temelj za vse nadaljnje prostorske in razvojne načrte na državni, regionalni in občinski ravni sta strategija razvoja Slovenije, ki je krovni nacionalni dokument razvojnega načrtovanja, ter strategija prostorskega razvoja Slovenije, ki je krovni nacionalni dokument prostorskega načrtovanja. Enako pomembni so tako strateški kot tudi izvedbeni dokumenti s področja prostorskega in razvojnega načrtovanja, tako na državni kot tudi na regionalni in lokalni ravni. Čeprav se predpisi dokaj dosledno spreminjajo v korist učinkovitejšega izkoristka razpoložljivih finančnih sredstev EU, možnosti za izboljšave še vedno ostajajo.

Dokler ne bodo ustanovljene pokrajine, kot samoupravne lokalne skupnosti, ki opravljajo lokalne zadeve širšega pomena in z zakonom določene zadeve regionalnega pomena, bo imela institucionalna krepitev razvojnih regij ključno vlogo v procesu regionalnega razvoja. Razvojne regije so namreč trenutno osrednji akterji pri oblikovanju in izvajanju regionalnih strategij, kar poudarja njihov pomen v decentraliziranem upravljanju. Pokrajine, katerih ustanovitev je predpisana v Ustavi RS in kot so predvidene v predlogih pokrajinske zakonodaje, bi prinesle novo razsežnost upravljanja in decentralizacije v Sloveniji. Ustanovitev pokrajin bi pomenila, da bi imeli regionalni razvojni programi močnejšo institucionalno podporo ter bi bili bolj usklajeni z lokalnimi potrebami in prednostnimi nalogami. To bi pripomoglo k boljšemu in učinkovitejšemu črpanju evropskih sredstev, saj bi bili projekti in programi bolj usklajeni s cilji EU. Glede na trenutno ureditev lokalne samouprave je Slovenija v neugodnem položaju, saj se spopada z mnogimi izzivi pri učinkovitem črpanju evropskih sredstev in doseganju ciljev kohezijske politike. Z jasno določenimi pokrajinskimi strukturami bi bilo lažje spremljati in vrednotiti učinkovitost projektov, financiranih z evropskimi sredstvi, kar bi omogočilo stalno izboljševanje učinkovitosti na tem področju.

Opombe:

[1] Prispevek je pripravljen na podlagi znanstvenega članka Rok Pleterski Puharič: Evropska sredstva: trenutno stanje in prihodnje možnosti prostorskega in razvojnega načrtovanja, v: Pravnik, št. 3-4/2024 (sprejeto v objavo).