TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če je preiskovalni sodnik z izdajo sklepa o preiskavi že začel kazenski postopek proti obdolžencu, kateremu je na kakršnikoli podlagi odvzeta prostost, lahko organi za notranje zadeve zbirajo od obdolženca obvestila v zvezi z že obravnavanim in drugim kaznivim dejanjem istega obdolženca le z dovoljenjem preiskovalnega sodnika.

Po določbi 1. odstavka 151. člena Zakona o kazenskem postopku je naloga organov za notranje zadeve tudi zbiranje obvestil, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Ta obvestila lahko zbirajo tudi od oseb, ki so v priporu (tako določa 5. odstavek 151. člena ZKP), vendar z dvema pomembnima omejitvama. Prvo, s katero je organom za notranje zadeve odvzeto pooblastilo, da bi se s priprtim obdolžencem pogovarjali o kaznivem dejanju, za katero se proti njemu že vodi kazenski postopek in drugo, da lahko kakršenkoli razgovor s priprto osebo organi za notranje zadeve opravijo samo v času, ki ga določi preiskovalni sodnik. Podrobnejših določb za izvajanje te določbe veljavni Zakon o kazenskem postopku nima, so se pa v sodni praksi že oblikovala naslednja stališča:

- Organ za notranje zadeve, ki želi opraviti razgovor s priprtim obdolžencem, mora preiskovalnemu sodniku predložiti pisni predlog, v katerem mora navesti podatke o priporniku, s katerim se želi pogovarjati, o dejanju, o katerem bo potekal razgovor, podatke o uradni osebi, ki ga bo opravila in čas, ko želi opraviti razgovor. Če bi zbiranje obvestil potekalo izven stavbe zaporov (npr., da osumljenec pokaže kraj storitve kaznivega dejanja), mora biti preiskovalni sodnik v predlogu opozorjen tudi na to okoliščino.

- Preiskovalni sodnik mora izdati pisno dovolilnico za razgovor. Dovolilnica mora vsebovati vse podatke, ki jih mora imeti predlog organov za notranje zadeve, pri čemer mora preiskovalni sodnik v zvezi s časom za razgovor upoštevati želje organov za notranje zadeve in dnevni red v zaporih. Dovolilnico mora preiskovalni sodnik izdati za točno določen dan in ne za nekaj dni.

- Predlog in dovolilnica se morata vložiti v sodni spis, da se ves čas postopka vidi, kdo je s priprtim obdolžencem kontaktiral. Preiskovalni sodnik (tudi sicer sodišče) mora namreč vedeti, s kom se pogovarja priprti obdolženec, o čem in kdaj, saj je neposredno odgovoren za morebitne nepravilnosti, ki bi se pripetile v zvezi z ravnanjem s priprtim obdolžencem. Tako se preprečijo tudi t.im. paralelne preiskave, saj je nedopustno in škodljivo za sodni postopek, če dva organa zaslišujeta isto osebo o istem njenem kaznivem dejanju. Takšna sodna praksa je vplivala tudi na predlagano dopolnitev določbe 5. odstavka 151. člena ZKP v osnutku Zakona o kazenskem postopku (5. odstavek 146. člena), ki predpisuje pisni predlog in pisno dovolilnico ter navzočnost osebe, ki jo določi preiskovalni sodnik pri razgovoru, ker sicer ni možna kontrola nad tem, ali pogovor organov za notranje zadeve s priprtim obdolžencem res poteka o dejanju, ki se že ne obravnava v sodnem postopku.

Problem, ki ga je sprožila sekcija preiskovalnih sodnikov Slovenskega sodniškega društva, je nov in širši. Pogostejši so namreč primeri, ko organi za notranje zadeve podajo zoper določeno osebo predlog za uvedbo postopka o prekršku (največkrat zaradi klateštva) in se izrečena kazen zapora takoj izvrši, hkrati pa podajo še ovadbo za kaznivo dejanje, za katero nato preiskovalni sodnik, še med prestajanjem kazni za prekršek, vodi preiskavo. Organi za notranje zadeve v takih primerih brez vednosti in dovoljenja preiskovalnega sodnika obiskujejo kaznovanega in zbirajo od njega obvestila, morda res le za drugo kaznivo dejanje, kontrole, ali je temu tako, pa ni. Pogledi na ta problem so bili v praksi različni. Po prvem naj bi preiskovalni sodnik ne imel nobenih pooblastil, da nadzoruje kontaktiranje organov za notranje zadeve z obdolžencem, kateremu je z odločbo sodnika za prekrške vzeta prostost. Po drugem mnenju bi moral preiskovalni sodnik vedeti, da organi za notranje zadeve zbirajo obvestila od obdolženca, ki ni na prostosti.

Načelno pravno mnenje, ki rešuje ta problem, se ne omejuje le na kontaktiranje organov za notranje zadeve z obdolženci, ki so na prestajanju kazni zapora, izrečene za prekršek, temveč obravnava v zvezi s tem vprašanjem enako vse odvzeme prostosti.

Nedopustno in za kazenski postopek škodljivo je, če dva različna organa vzporedno zaslišujeta isto osebo v zvezi z njenim istim
kaznivim dejanjem. To velja nedvomno tudi za primere, ko je obdolženec na prostosti, pa preiskovalni sodnik, ki vodi postopek, nima dejanske možnosti kontrole nad tem, o čem organi za notranje zadeve zbirajo obvestila od obdolženca. Če pa je obdolženec priprt, ali mu je na kakšni drugi podlagi vzeta prostost, je mogoče vzporedno preiskavo izključiti z nadzorom nad zbiranjem obvestil od obdolženca. Določba 5. odstavka 151. člena ZKP sicer ureja posamično le primer, ko organi za notranje zadeve zbirajo obvestila od obdolženca, ki je priprt. Od tega, zakonsko urejenega primera pa je mogoče sklepati (s pomočjo posamične - zakonske analogije) na druge odvzeme prostosti, katerih Zakon o kazenskem postopku v zvezi s kontaktiranjem organov za notranje zadeve z obdolžencem ne ureja. Drugi primeri odvzema prostosti so glede tega vprašanja tesno podobni priporu. Ujemajo se namreč v tem, da gre v vseh teh primerih za odvzem prostosti, neizogibno povezan z občutkom večje odvisnosti obdolženca od tistega, ki ga zaslišuje. Zato je mogoče izpeljati sklep, da tudi za ostale odvzeme prostosti, ki niso neposredno urejeni v Zakonu o kazenskem postopku, veljajo iste omejitve kot za pravno urejen primer pripora. Tako sklepanje pa daje podlago stališču, da lahko preiskovalni sodnik, ki vodi postopek, v kar se ne sme vpletati drugi organ, z izdajo dovolilnice nadzira, ali se zbiranje obvestil od obdolženca res omejuje le na primere, ki jih v 5. odstavku 151. člena dopušča Zakon o kazenskem postopku.