TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Nepravilen je zaključek nižjih sodišč, da tožnik ni dokazal škode, ker bi tožnik (ki se je odločil, da ne bo plačal stroškov sodnega izvršitelja in stroškov povratnega prevoza) lahko predlagal oziroma zahteval, da toženec preko sodišča organizira dražbo za prodajo stvari, pa tega od leta 2009 ni storil in tudi ni trdil, da je stvari kdaj kasneje poskušal poiskati oziroma da so uničene ter da so bili kdaj kasneje poravnani stroški opravljene izvršbe z dne 24. 9. 2009 (kar je bilo pogoj za vrnitev spornih premičnin). Po presoji Vrhovnega sodišča trditve tožnikov, da ne vesta, kje so sedaj premičnine in da jima je toženec z ugotovljenim nedopustnim ravnanjem (ko ni obračunal in specificiral stroškov hrambe stvari ter predlagal sodišču njihove prodaje) povzročil škodo v njihovi protivrednosti, zadostujejo za presojo obstoja in višine škode. Na tožencu pa je trditveno in dokazno breme zmanjšanja vrednosti premičnin zaradi stroškov njihove hrambe in prodaje. Če bi toženec ravnal v skladu s Pravilnikom, bi bila tožnika namreč po izvršeni sodno dovoljeni prodaji lahko deležna ostanka kupnine, po plačilu stroškov hrambe in prodaje stvari. Tožnika s tem, ko nista prevzela stvari iz hrambe, ne odgovarjata za posledice njihove izgube oziroma uničenja po načelu volenti non fiti iniuria (140. člen OZ), ampak sta s tem zgolj privolila v njihovo prodajo.