TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. in B. B. - B. zoper sodbo Upravnega sodišča št. U 252/99-8 z dne 2. 8. 2000 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 36301/085/95 z dne 3. 12. 1998 se zavrže. Ustavna pritožba A. A. in B. B. - B. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 226/2000-2 z dne 25. 1. 2001 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 800/98-7 z dne 9. 12. 1999 se ne sprejme.

Procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev, ki mora biti za obravnavo ustavne pritožbe zoper odločitev o zavrnitvi zahteve za obnovo denacionalizacijskega postopka, ni izkazana. Zato je bilo treba ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča zavreči. Stališču Vrhovnega in Upravnega sodišča, da je tožba oseb, ki se niso udeleževale upravnega postopka, pravočasna, če je vložena v enakem tožbenem roku, kot to velja za stranke, ki so se udeleževale upravnega postopka, ni mogoče odreči razumne presoje. Pritožnika tudi nista izkazala, da bi bilo to pravno stališče nezdružljivo s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami. Zgolj okoliščina, da pritožnika pravo razumeta drugače kot sodišče, pa še ne pomeni kršitve katerekoli človekove pravice ali temeljne svoboščine. Kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin tudi ni mogoče očitati presoji sodišča, da sta pritožnika s tožbo izpodbijala dejanja, ki se lahko izpodbijajo v sporu o zakonitosti dokončnega upravnega akta po določbi drugega odstavka 1. člena ZUS. Že Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je v obravnavanem primeru, za dejanja, ki jih pritožnika uveljavljata s tožbo po tretjem odstavku 1. člena ZUS, zagotovljeno drugo sodno varstvo. Da je tako drugo sodno varstvo zagotovljeno, niti ni treba posebej pojasnjevati, saj sta pritožnika to drugo sodno varstvo tudi uporabila, ko sta vložila tožbo zoper odločitev Ministrstva, s katero je bil zavrnjen njun predlog za obnovo postopka, ker jima ni bil priznan položaj stranke. Okoliščina, da je Upravno sodišče to tožbo zavrnilo, pa sama po sebi ne pomeni, da sodnega varstva nimata.