TFL Vsebine / TFLGlasnik

Slovenska pravna praksa je morala že nekajkrat odločati o potrošniških kreditih, ki so bili bodisi dani v švicarskih frankih kot tuji valuti bodisi je bila vrednost teh kreditov z valutno klavzulo vezana na švicarski frank.[1] Slovenska teorija, vsaj do prihajajoče objave v prihajajoči izdaji revije Javna uprava,[2] vsebuje samo članke o zasebnopravni problematiki kreditov v švicarskih frankih.[3] A krediti v švicarskih frankih se ne končajo z zasebnopravnim vprašanjem kršitve predpogodbene pojasnilne dolžnosti, ki je določena tudi v pravu EU,[4] in vprašanjem ničnosti nedovoljenih pogodbenih pogojev v potrošniških pogodbah. Slovenska javnopravna vprašanja, ki izvirajo iz prava EU, namreč na sodiščih še niso bila obravnavana.

A vprašanja varstva potrošnikov so obravnavana tako v primarnem kot tudi v sekundarnem pravu EU, pri čemer so najbolj pomembne direktive o varstvu potrošnikov kot je npr. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogodbenih pogojih v potrošniških pogodbah.[5] Pomembno je zlasti, da ima potrošnik dejansko možnost, da se seznani z vsemi pogodbenimi pogoji. Informacije, posredovane pravočasno pred sklenitvijo pogodbe glede pogodbenih pogojev in posledic sklenitve, so za potrošnika namreč bistvene, da bi se lahko odločil, ali se želi pogodbeno zavezati s pogodbenimi pogoji, ki jih je prej sestavil prodajalec ali ponudnik.[6] Na podlagi tretjega odstavka 288. člena Pogodbe o delovanju EU je direktiva za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar izbiro oblike in metod prepušča nacionalnim organom. To pomeni, da se lahko za izvedbo neke direktive uporabi bodisi sodni postopek pred sodišči bodisi upravni postopek pred upravnimi organi (procesna avtonomija držav članic).[7] S stališča evropskega prava o varstvu potrošnikov praviloma ni razlike med položajem potrošnika v sodnih in upravnih postopkih. Tudi če se bo slovenski upravni organ v upravnem postopku srečal z vprašanjem potrošniškega kredita v švicarskih frankih, bo moral v nekaterih primerih pri odločanju neposredno uporabiti pravo EU. Pravna razmerja z državno in javno upravo pa lahko vsebujejo na primer upravnokazensko dejansko stanje (prekrški) zaradi kršitve varstva potrošnikov ali pa celo kakšne prepovedi delovanja in dajanja kreditov.

O mejah prava EU

Omejitve državi pri prenosu direktive so zlasti v načelih enakovrednosti in učinkovitosti. Meje polja presoje držav članic EU pri uporabi direktiv o varstvu potrošnikov določa sodna praksa Sodišča EU, denimo v zadevah Horžić in Milivojević. Zadeva Horzić[8] se nanaša na prekrške pri dajanju kreditov v švicarskih frankih. Sodišče EU je ostro začrtalo meje te možnosti. Zadeva Milivojević[9] se nanaša tudi na možnost omejevanja dajanja kreditov v tujih valutah in pogojevanja dejavnosti dajanja kreditov s predhodnimi odobritvami. Tako pogojevanje je v nasprotju s prostim pretokom storitev v pravu EU, saj se ne brani kakšna javna korist, temveč zgolj ekonomski interes kreditojemalcev.

Na koncu pa je treba omeniti mnenje Evropske centralne banke glede prisilnih menjalnih tečajev za potrošniške kredite v švicarskih frankih.[10] Vprašanje, ali se lahko kredite v švicarskih frankih retroaktivno konvertira v evre na podlagi posebnega nacionalnega prisilnega predpisa za varstvo jemalcev kreditov v švicarskih frankih, zahteva glede na mnenje Evropske centralne banke (ECB) nikalen odgovor. Tak odgovor je vezan predvsem na vsebino predloga zakona o razmerjih med dajalci kreditov in kreditojemalci glede kreditov v švicarskih frankih, ki ga je leta 2017 vložila v postopek skupina poslancev. ECB je ugotovila, da udeležba Banke Slovenije kot organa, ki je pristojen in nadzoruje konverzijo iz švicarskih frankov v evre, ni v skladu s pravom EU, saj se tako prikrito financira slovensko državo. Za slovenske pravnike zanimiv argument neskladnosti konverzije kreditov iz švicarskih frankov v evre je tudi pomanjkanje posebnih meril, po katerih bi bili kreditojemalci upravičeni do udeležbe v konverziji.

ECB je dala sicer negativno mnenje glede podobnega hrvaškega zakona (Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o potrošniških kreditih)[11] in glede že omenjenega slovenskega predloga zakona o razmerjih med dajalci kreditov in kreditojemalci glede kreditov v švicarskih frankih iz leta 2017. Za razliko od Hrvaške, ki še ni v Evroobmočju, je slovenski zakonodajalec precej bolj vezan na mnenje ECB. Ta pa je zlasti grajala, da bi zakon učinkoval retroaktivno, kar pa ogroža pravno varnost in krši načelo zaupanja v pravo. Za slovenske kreditojemalce je najbolj pomembna kritika ECB, da je predlog zakona predvideval, da bi stroške konverzije kreditov nosile izključno banke: ECB je zahtevala delitev bremen v obliki udeležbe kreditojemalcev in opozorila tudi na neenako obravnavanje kreditojemalcev.

Poudariti je treba, da izdaja ECB mnenja tudi v nacionalnih zakonodajnih postopkih, v katerih se predlog zakona dotika vprašanj denarne unije in bančništva. Izdaja mnenja ECB je procesna predpostavka pri sprejemanju slovenskega zakona (obvezna pridobitev mnenja pred sprejetjem zakona), morebitna odločitev slovenskega zakonodajalca, da mnenju ECB s sprejemom nekega zakona ne sledi, pa bi lahko bila predmet presoje – na podlagi prvega odstavka 19. člena Pogodbe o EU – v sodnem postopku pred Sodiščem EU.[12]

 

---

[1] Na primer v zadnjem letu sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 141/2017 z dne 18. oktobra 2018, ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.141.2017, sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 201/2017 z dne 7. maja 2018, ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.201.2017, sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 137/2018 z dne 25. oktobra 2018, ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.137.2018, sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 195/2018 z dne 25. oktobra 2018, ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.195.2018, sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 197/2018 z dne 20. decembra 2018, ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.197.2018.

[2] Jorg Sladič in Verica Trstenjak: Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, v: Javna uprava, št. 1-2/2019, str. 73–94.

[3] Glej na primer Damjan Možina: Kreditne pogodbe v švicarskih frankih. GV Založba, Ljubljana 2019; Jorg Sladič: Die Anwendung der Verbraucherschutz-Richtlinien durch die slowenischen Gerichte, str. 101–116, v: Rudolf Welser (ur.): Der Einfluss des EU-Rechts in den Jahren 2007–2017 auf die Privatrechtsordnungen der CEE-Staaten. Manz, Dunaj 2019; Branka Sedmak: Ekonomske pravice potrošnikov in krediti v švicarskih frankih, v: Pravna praksa, št. 47/2018, str. 11–12; Jorg Sladič: Še o teoriji predpogodbenih informacijskih in pojasnilnih dolžnosti, v: Pravna praksa, št. 1-2/2019, str. 6–8; Jorg Sladič: Potrošniški krediti, nominirani v švicarskih frankih – na Hrvaškem, v Avstriji, Italiji, Romuniji in Španiji, v: Pravna praksa, št. 7/2019, priloga, str. II–VII; Jorg Sladič: Vpliv evropskega prava varstva potrošnikov na izvršilno pravo, v: Pravosodni Bilten, št. 3/2018, str. 23–40.

[4] Glej tudi U. Škufca: Pojasnilna dolžnost ni obligacija rezultata, v: e-novice Uradnega lista Republike Slovenije, 6. maj 2019.

[5] UL ES L 95, 21. april 1993, str. 29.

[6] Sodišče EU, OTP Bank Nyrt. in OTP Faktoring Követeléskezelő, C-51/17, ECLI:EU:C:2018:750, točka 75.

[7] Glej o tem na primer J. Sladič, nav. delo (2018), str. 23–40.

[8] Sodišče EU, Horžić in Pušić, C-511/15 in C-512/15, ECLI:EU:C:2016:787.

[9] Sodišče EU, Milivojević, C-630/17, ECLI:EU:C:2019:123.

[10] Mnenje Evropske centralne banke z dne 16. aprila 2018 o konverziji kreditov v švicarskih frankih (CON/2018/21), (9. 6. 2019).

[11] Zakon o izmjeni i dopunama Zakona o potrošačkom kreditiranju, Narodne Novine št. 102/2015. Mnenje ECB glede hrvaške zakonodaje: Opinion on the conversion of Swiss franc loans (CON/2015/32), Croatia, 18. september 2015.

[12] Podrobneje o vseh v tem prispevku obravnavanih vidikih v J. Sladič in V. Trstenjak, nav. delo.