TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in sklep v II. točki izreka razveljavi.

II. Stranki vsaka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Ločitev zapuščine ne doseže svojega namena, dokler upniki, ki so jo zahtevali, niso poplačani iz ločene zapuščine. Po stališču sodne prakse so zato upniki, ki so predlagali ločitev zapuščine, dolžni sprožiti ustrezne postopke za poplačilo oziroma zavarovanje svojih terjatev po pravilih izvršilnega postopka, do zaključka katerega oziroma do neuspešnega izteka roka za njegovo sprožitev se zapuščinski postopek prekine. Kasnejša izdaja sklepa o dedovanju, po nadaljevanju zapuščinskega postopka, pa je omejena le na tisto, kar od zapuščine po poplačilu zapustnikovih dolgov ostane.

Ob vsem povedanem v primeru predlagane izvršbe ločitvenega upnika v skladu z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča na ločeno zapuščino, postopanje po tretjem odstavku 168. člena ZIZ zaradi vpisa dedičeve lastninske pravice na ločenem premoženju v zemljiški knjigi, in prekinitev izvršilnega postopka do zaključka zemljiškoknjižnega postopka o tem vpisu, ni na mestu. Tako postopanje bi bilo tudi v nasprotju s samim namenom ločitve zapuščine. Vse dokler ločitev zapuščine učinkuje, ločena zapuščina tudi ne more biti predmet dedovanja.

Materialnopravno napačna je ocena sodišča prve stopnje, da napotitveni sklep zapuščinskega sodišča že predstavlja listino iz 6. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1, na podlagi katere se lahko v zemljiški knjigi dovoli vknjižba lastninske pravice v korist dediča. V skladu z navedeno določbo ZZK-1 je namreč taka listina pravnomočni sklep o dedovanju. V posledici ločene zapuščine in prekinitve zapuščinskega postopka iz tega razloga pa vse do nadaljevanja zapuščinskega postopka sklep o dedovanju, ki bi bil šele podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi na dediča, ne more biti izdan.