TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. XI Ips 17558/2019 z dne 23. 1. 2020 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 17558/2019 z dne 11. 12. 2019 in s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. I Ks 17558/2019 z dne 3. 12. 2019 se zavrne.   S sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 17558/2019 z dne 11. 4. 2020 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. I Ks 17558/2019 z dne 31. 3. 2020 sta bili pritožniku kršeni pravici iz prvega odstavka 19. člena in 22. člena Ustave.

Čeprav Zakon o kazenskem postopku izrecno ne določa, da se pripor lahko začne izvrševati tudi kasneje, po nastopu določenih okoliščin, dajejo veljavne zakonske določbe tudi za tak način izvršitve sklepa o priporu dovolj trdno in zanesljivo podlago, ki izključuje samovoljnost sodišč. Zahteva po določenosti pripora v zakonu, ki izhaja iz drugega odstavka 19. člena Ustave, je tako v Zakonu o kazenskem postopku spoštovana tudi za pripor z odložnim rokom. Zato odločitev sodišč, da se začne pripor izvrševati takoj, ko pritožnik prestane kazen zapora, ali takoj, ko naj bi se začel izvrševati morebitni pogojni odpust s prestajanja te kazni, ne pomeni kršitve pravice pritožnika do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Pripor z odložnim rokom je bil zoper pritožnika odrejen v času, ko je bil ta na prestajanju kazni zapora. Tudi za pripor z odložnim rokom morajo veljati vsi pogoji iz prvega odstavka 20. člena Ustave. Pri tem ni protiustavno sklepanje, da lahko posamezne okoliščine, med drugim tudi tiste za oceno obstoja razloga ponovitvene nevarnosti, ob upoštevanju njihove narave, utemeljujejo sklepanje, da je njihov obstoj mogoče predvideti tudi za naprej in je tako pripor neogibno potreben za varnost ljudi. Bistveno za pripor z odložnim rokom namreč je, da bodo razlogi in pogoji za pripor v polnosti podani šele takrat, ko bo posameznik zaradi konca prestajanja kazni zapora izpuščen na prostost. Sodišča so ocenila, da je samo pripor tisti ukrep, s katerim bi se lahko po koncu prestajanja kazni zapora oziroma morebitnem pogojnem odpustu pritožnika s prestajanja kazni zapora zagotovil legitimen cilj, tj. da varnost ljudi zaradi obstoja pritožnikove ponovitvene nevarnosti ne bi bila ogrožena. Sodišča so oceno o neogibnosti pripora torej vezala na čas, ko se zoper pritožnika še ne bo izvrševala kazen zapora, ki je bila izrečena v drugem postopku. S takšno utemeljitvijo v konkretnih okoliščinah primera niso ravnala v neskladju s prvim odstavkom 20. člena Ustave in niso kršila pravice pritožnika do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Za preprečitev samovoljnega ravnanja organov oblasti je nujno, da se sklep o priporu izvrši čim prej, ko je to mogoče. Okoliščine, ki so zahtevale odreditev pripora, se namreč vmes lahko tudi tako spremenijo, da kljub formalno veljavnemu sklepu ni več vsebinskih pogojev za pripor. Če pa takojšnja izvršitev sklepa o priporu ni mogoča in je zato med izdajo in izvršitvijo sklepa časovna razlika, mora zakonska ureditev vsebovati varovalke, ki omogočajo pravočasno upoštevanje spremenjenih okoliščin. Obstoj neogibnosti se namreč lahko presoja samo v času pred dejanskim začetkom izvrševanja pripora in ne za nedoločen čas vnaprej. Zato je lahko pripor, odrejen za nedoločen čas v prihodnosti, skladen s pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave samo, če v zakonu obstaja varovalka, ki ob prenehanju obstoja pripornih pogojev onemogoči izvršitev sklepa o priporu, in če sodišče v zakonu obstoječo varovalko razlaga ustavnoskladno. Drugi odstavek 207. člena Zakona o kazenskem postopku je treba razlagati tako, da mora zunajobravnavni senat, če je bil odrejen pripor z odložnim rokom, tik pred dejanskim začetkom oziroma najkasneje ob dejanskem začetku izvrševanja sklepa o priporu preveriti, ali so še podani pogoji in razlogi za pripor. Ob takšni razlagi je drugi odstavek 207. člena Zakona o kazenskem postopku tista varovalka, ki zagotavlja ustavno skladnost instituta pripora z odložnim rokom. Sodišča te zahteve pri preizkusu pogojev in razlogov za pripor niso spoštovala. Glede na navedeno so ravnala v neskladju s prvim odstavkom 20. člena Ustave in so kršila pravico pritožnika do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Ker je Višje sodišče zgolj pavšalno – brez vsebinske utemeljitve – odgovorilo na upoštevne pritožnikove očitke o tem, kdaj bi morala sodišča opraviti periodični preizkus razlogov in pogojev na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku, je kršilo pravico pritožnika do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Stališče, s katerim je zgolj pavšalno odgovorilo na očitke pritožnika, pa je bilo tudi protiustavno.