TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 16/2022 z dne 27. 7. 2022 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

Sporna prodaja stanovanja in shrambe pritožnice je bila opravljena zaradi poplačila dveh upnikov, glede katerih že v času dražbe ni bil odobren odlog izvršbe, pri čemer glede enega od upnikov, ki je tudi tožena stranka v odškodninski pravdi, odlog pravzaprav ni bil odobren zaradi njegovega napačnega razumevanja zakonskih določb o odlogu in posledično prepoznega predloga za odlog. Nazadnje se je iz kupnine poplačal le en upnik, saj sta bila preostala dva upnika v treh oziroma štirih mesecih po prodaji izvensodno poplačana. Nesorazmerje med vrednostjo prodanih nepremičnin in višino terjatev, zaradi katerih sta se stanovanje in shramba prisilno prodala, je bilo razmeroma veliko.   Izvršbo na nepremičnine pritožnice je v različnih časovnih obdobjih začelo ali k izvršbi pristopilo razmeroma visoko število upnikov, pritožnici pa ni uspelo izvensodno poplačati le enega samega. Obenem ji je uspelo izvensodno odplačati nezanemarljive zneske dolga. Za tehtanje prave mere posega v dom in lastnino pritožnice v obravnavani zadevi je bistveno, zaradi terjatev katerih upnikov in v kakšni višini so bile njene nepremičnine dejansko na koncu prodane. Pritožnica se je torej trudila izvensodno odplačati dolg in ga je v času trajanja izvršilnega postopka z rednimi plačili v znatnem delu tudi delno odplačala.    Premišljeno je treba tehtati položaje v primeru vsakega vrednostnega nesorazmerja med nepremičnino, ki je dom, in terjatvijo, ne pa le v primeru objektivno minimalnih oziroma "bagatelnih" terjatev.   Do odlogov izvršbe v tej zadevi ni prihajalo na predlog pritožnice. Postopek prisilnega poplačila iz njenih nepremičnin ni bil ekscesno dolg.    Izvršilno sodišče je zavrnilo predlog pritožnice za odlog izvršbe iz posebno upravičenih razlogov na prazen in vsebinsko neopredeljen način. Nesprejemljiv je zaključek izvršilnega sodišča, da realizacija izvršbe sama po sebi, tudi če gre za prodajo stanovanja, v katerem dolžnik živi, ni nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, saj naj bi se ta škoda morala izkazovati v drugih dobrinah dolžnika.   Obstajalo je več alternativnih možnosti ravnanja, s katerimi bi izvršilno sodišče lahko preprečilo prodajo stanovanja in shrambe na dražbi, da bi pritožnica vendarle dobila dodatno in razumno dolgo obdobje za izvensodno poplačilo vseh dolgov.   Izvršilno sodišče v škodo pritožnice ni pravično uravnotežilo njenih pravic iz 33. in 36. člena Ustave s pravico upnikov iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavno sodišče je razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča, ki je pri odločanju o odškodninski predpostavki protipravnosti ravnanja izvršilnega sodišča sprejelo ustavnopravno zmotno stališče, iz katerega izhaja, da izvršilno sodišče sploh ni ravnalo ustavnopravno nepravilno.