TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Tudi iz prakse Vrhovnega sodišča je mogoče razbrati, da ima videz nepristranskosti sojenja pomemben vpliv na zagotavljanje poštenega postopka. Tudi če je sodnik v konkretni zadevi dejansko povsem neodvisen in notranje nepristranski, torej vnaprej nezainteresiran za izid postopka in odprt za predloge strank, pa z načinom vodenja postopka, komunikacijo s strankami in svojim vedenjem in ravnanjem znotraj ali zunaj sodišča tega ne izkazuje, bo učinek na obdolženca enak, kot če bi že pred začetkom sojenja vedel, kakšen mora biti rezultat postopka. V takšnem primeru se namreč lahko pri obdolžencu pojavi upravičen, objektiven dvom v nepristranskost sojenja, ki bo imel posledico izgubo zaupanja v sodišče.

V obravnavanem primeru je nesprejemljivo stališče pritožbenega sodišča, da pripomba oziroma opazka predsednice senata obsojencu, da naj se zamisli nad svojimi dejanji in ne nad dejanji nekdanje žene, pri povprečno razumnem človeku ne bi mogla povzročiti dvoma v nepristranskost sojenja. Ravno nasprotno: takšna pripomba, ki ni bila dana tik pred koncem dokaznega postopka, ko se pri sodišču že oblikuje odločitev o obtožbenem očitku, temveč še pred izvedbo vseh dokazov, lahko pri razumnem človeku in tudi v očeh laične javnosti vzbuditi dvom v videz nepristranskosti sojenja. Takšno izjavo, kot utemeljeno opozarja zahteva, je mogoče razumeti na način, da je predsednica senata že vnaprej zavzela kritično stališče do obsojenčevih ravnanj in tako nakazala svojo odločitev še pred zaključkom dokaznega postopka. Besedno zvezo "zamisliti se nad svojimi dejanji" je namreč mogoče razumeti v smislu, da je njen naslovnik dolžan zavzeti kritičen odnos do nečesa, kar je storil napačno oziroma protipravno.

Pri presoji, ali je bil kršen videz nepristranskosti sojenja, je treba navedeno izjavo predsednice senata povezati procesnim vodstvom v obravnavani zadevi. Kot utemeljeno opozarja zahteva, predsednica senata obsojenčevi obrambi ni pustila postaviti številnih vprašanj, s katerimi sta obsojenec oziroma njegov zagovornik želela razčistiti, v kakšni meri lahko vplivajo na otroka razveza zakonske zveze, razpad družine, selitev in zasvojenost z računalnikom. Kot že rečeno, je bila ves čas kazenskega postopka temeljna teza obsojenčeve obrambe, da težave, ki jih je imela oškodovanka, niso bile posledica obsojenčevega ravnanja, temveč razveze staršev, selitve, materine vzgoje in zasvojenosti z računalnikom. Iz vsebine vprašanj, ki jih sodišče ni dovolilo, je razvidno, da ta niso bila žaljiva, kapciozna, sugestivna, v celoti nepovezana s predmetom obravnavanja in nasploh takšna, da jih sodišče ne bi smelo dopustiti. Na videz nepristranskosti sojenja in kršitev obsojenčeve pravice do obrambe vpliva zlasti okoliščina, da predsednica senata ni pustila zastaviti več vprašanj sodnima izvedenkama Nadi Hribar in dr. Bojani Avguštin Avčin. V skladu s prakso ESČP so namreč pod določenimi pogoji v zvezi z izvedenci dopuščene celo šokantne in podobne izjave.