TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se ugodi tudi tožbenemu zahtevku, ki se glasi:

»Ugotovi se, da je pok. A. A., rojena ..., ... 1920, umrla ... 2011, nazadnje stanujoča na naslovu Ulica 1, Ljubljana, dedinji pok. B. B., umrli ... 2013, podarila:

➢ decembra 1982 znesek 127.134,00 DIN, kot svoj delež kupnine, prejet na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 8. 12. 1982, sklenjene med A. A. kot prodajalko in X., TOZD K., kot kupcem,

➢ marca 1983 znesek 105.000,00 DIN, kot svoj delež kupnine, prejet na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 7. 3. 1983, sklenjene med A. A. kot prodajalko in D. D. ter E. D. kot kupcema,

kar predstavlja darilo pok. A. A. pok. B. B. in se upošteva pri ugotavljanju čiste vrednosti zapuščine po pok. A. A. ter se po enakih deležih vračuna v dedni delež druge toženke F. F. in tretje toženke G. G. v zapuščinskem postopku po pok. A. A. IV D 0000/2011.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke ter v celoti pritožbi druge in tretje tožene stranke zavrnejo ter se v nespremenjenem delu sklep in sodba sodišča prve stopnje potrdita.

III. Tožene stranke so dolžne tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 535,64 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe.

Pritožnik pravilno opozarja, da je določba 29. člena ZD širša od določb OZ o darilni pogodbi, saj je pojem darila po ZD zasnovan zelo široko. Z darilom v smislu navedenega člena ZD se razume vsakršno zapustnikovo razpolaganje s premoženjem v korist drugega brez povračila, kar je vedno v primeru, ko zapustnik v breme svojega premoženja zakonitemu dediču kadarkoli, drugi osebi pa v zadnjem letu svojega življenja, napravi določeno premoženjsko korist, za katero ni prejel nikakršnega povračila (upošteva se tudi simulirani pravni posel, ki prikriva darilo kot disimulirani pravni posel). V sodni praksi velja stališče, da se za darilo po 29. členu ZD šteje vsak brezplačen prenos premoženjskega objekta ali premoženjske koristi iz zapustnikove sfere v imetje obdarjenca, pri čemer sicer pravica do vračunavanja ne nastopi že z vsako naklonitvijo koristi ali ugodnosti posameznemu zakonitemu dediču, temveč mora iti za takšna neodplačna razpolaganja, za katera iz konkretnih okoliščin izhaja, da jih je zapustnik izvedel v škodo svojega premoženja in z namenom premoženjskega preferiranja posameznega zakonitega dediča ter ob neenakopravnem obravnavanju drugih zakonitih dedičev.

Glede na to, da je v konkretni pravdi zbrano že vso procesno gradivo, ki se navezuje na predmetni spor med strankami, je sodišče nedvomno ravnalo pravilno, ko je spremembo tožbe glede zvišanja tožbenega zahtevka in njegove identitete v prvi ter drugi točki dopustilo, saj je to smotrno z vidika, da se spor med strankami glede ugotovitve daril in njihovega vštetja v dedni delež dokončno razreši. Neekonomično bi namreč bilo, da bi tožniku naložili breme vložitve nove tožbe, kljub isti pravni in podobni dejanski podlagi, na katero opira svoj spremenjeni tožbeni zahtevek, kar bi bilo povezano tudi z novimi stroški za vse udeležene stranke, sodišče pa bi bilo obremenjeno z reševanjem zadeve popolnoma od začetka.