TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. in okrožnega državnega tožilca se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Kadar obdolženec krivdo po obtožbi prizna, sodišče pa njegovo priznanje sprejme, sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje obrazložitve, kot jo določa ZKP v 364. členu in je predpisana za sodbo, izrečeno po izvedenem dokaznem postopku. Sodba zato razlogov o drugih dejstvih in okoliščinah, v obravnavanem primeru tudi o tem, ali je v obravnavani zadevi obdolženec madžarsko narodnost javno sramotil oziroma jo razžalil, nima, ker takšna obrazložitev ni predvidena. Da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je navedeni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja podan, pa je razvidno iz dejstva, da je obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja po 165. členu v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, kot mu ga je očitala obtožba. Sodišče se torej ni odpovedalo presoji, ali ima opisano ravnanje obdolženca vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja in ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, ker obdolženca ni oprostilo obtožbe, kot trdi pritožba, prav tako pa ni kazenskega zakona prekršilo v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Če bi obdolženec torej storil kaznivo dejanje sramotitve slovenskega naroda ali narodnih skupnosti po 165. členu KZ-1 po sredstvih javnega obveščanja, bi v zadevi odločalo okrožno sodišče, v obravnavanem primeru pa je obdolženec kaznivo dejanje izvršil tako, da je na številne naslove po elektronski pošti poslal sporočila z vsebino, ki je za madžarsko narodno skupnost v Republiki Sloveniji žaljiva, s tem pa je kaznivo dejanje javno izvršil, za sojenje v zadevi pa je v tem primeru pristojno okrajno sodišče. Dejstvo, da je žaljive zapise poslal številnim naslovnikom (kot je razvidno iz naslovov - velikemu številu posameznikov, med njimi na primer poslancem parlamenta, tudi poslancu madžarske narodne skupnosti, predsedniku sodišča in številnim drugim posameznikom, pa tudi medijem, knjižnici…), je razvidno, da je s svojimi zapisi želel doseči javnost, in ne da je z naslovniki kot posamezniki zasebno komuniciral. S takšnim svojim ravnanjem je javno razžalil madžarsko narodno skupnost, torej javno storil dejanje iz 158. člena KZ-1 ter tako izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja sramotitve slovenskega naroda ali narodnih skupnosti iz 165. člena (v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena) KZ-1.