TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Predlog se zavrne.

S prvim vprašanjem tožnik sprašuje, ali čas odmora po slovenskem pravu ne ustreza pojmu časa počitka po Direktivi 2003/88/ES, ampak pojmu delovnega časa, vendar je vprašanje že v izhodišču napačno. V našem pravu se namreč čas odmora med delovnim časom všteva v delovni čas (peti odstavek 154. člena ZDR-1), kar pa ne pomeni, da ga je mogoče enačiti z delovnim časom in kršiti pravico do odmora ali to pravico omejiti. Vrhovno sodišče v zvezi s tem sicer opozarja na spornost stališča sodišča druge stopnje (podobno stališču sodišča prve stopnje), če ga beremo le izolirano - da odmora ni mogoče enačiti s pojmom počitka, saj tega ni mogoče razumeti, kot da gre za dva povsem različna pojma. Vrhovno sodišče je že v zadevi VIII Ips 54/2021 poudarilo, da ima odmor naravo počitka, vendar se od njega v nekaterih pogledih tudi razlikuje (npr. v trajanju, možnosti zagotovitve več krajših odmorov, plačilu po našem pravu). Z navedenim vprašanjem pa predlagatelj tudi sicer zgreši nosilne razloge odločitve v tej zadevi, saj sodišči prve in druge stopnje sodb nista oprli na razloge, iz katerih bi izhajalo, da odmor med delovnim časom obravnavata drugače kot počitek med delovnim časom, temveč na ugotovitev, da frekventnost prehodov, narava in intenzivnost tožnikovega dela ni bila takšna, da bi mu bila onemogočena izraba odmora.