TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Pri presoji višine odškodnine in umestitvi izplačanih odškodnin v sistem primerljivih odškodnin za primerljive poškodbe oziroma nevšečnosti (načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine) je treba upoštevati skupni znesek prisojene odškodnine in ne zgolj zneskov, izplačanih za posamezne oblike nepremoženjske škode. To pomeni, da pri presoji pravilnosti odmere višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo niti ni najpomembnejše, ali je bila v nekem konkretnem primeru odškodnina izplačana za telesne bolečine, za strah ali morda za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, temveč je primerjalno pomembno predvsem, kolikšne skupne zneske so prejeli oškodovanci s primerljivimi poškodbami oziroma težavami.

Zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki se šteje za pravno priznano nepremoženjsko škodo, zajema zmanjšanje človekovih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja, ki vpliva na kakovost njegovega življenja. Te težave in omejitve morajo dosegati določen prag intenzivnosti, saj (kot pove že ime te oblike škode) morajo biti zaradi posledic poškodbe, nesreče ali drugega škodnega dogodka pri oškodovancu zmanjšane življenjske aktivnosti, bodisi tako, da določenih aktivnosti ne more opravljati več, da jih opravlja težje (z več napora, z bolečinami ipd.) ali pa, da je kakorkoli pomembno prikrajšan pri izvajanju svojih poklicnih ali prostočasnih dejavnosti oziroma v vsakdanjem življenju, zaradi česar trpi duševne bolečine.

Pritožbeno sodišče nima dvoma, da se bo tožnica vse življenje spominjala hude prometne nesreče (za katero sicer sama ne nosi nobene krivde), saj je človeško in razumljivo, da udeležba v nesreči, v kateri je nekdo umrl, pri udeležencu, tudi če ni odgovoren za nesrečo, zapusti boleče spomine. Sodišče tudi ne dvomi, da so ti neprijetni spomini pri tožnici še posebej intenzivni, kadar npr. na cesti sreča motoriste ali se pelje mimo kraja nesreče, vendar tudi te okoliščine po oceni pritožbenega sodišča (ki se tozadevno strinja z oceno prvostopenjskega) ne dosegajo takšne stopnje intenzivnosti, da bi pomenile zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot pravno priznano obliko nepremoženjske škode.