TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 327/2015-25 dne 12. 1. 2017, spremeni tako, da se glasi:

"I. Tožbi se ugodi. Odločba Mestne občine Ptuj, Oddelka za gospodarske javne službe, investicije, kakovost in gospodarstvo, št. 354-73/2015 z dne 8. 6. 2015 se odpravi in in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka mora ob izdaji nove odločbe upoštevati stališča sodišča, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava in izhajajo iz obrazložitve te sodbe. V ponovljenem postopku mora kot podlago za presojo uporabiti predpise, ki so bili podlaga za izdajo odločbe, ki je bila s to sodbo odpravljena. Pri tem pa mora uporabljene podzakonske predpise uporabiti tako, da se pri odmeri komunalnega prispevka izhaja iz pravilne razlage pojma komunalne opremljenosti parcel v smislu Zakona o prostorskem načrtovanju, kar izhaja iz 23. točke obrazložitve te sodbe, sicer jih kot nezakonitih tožena stranka v svojem postopku ne sme ponovno uporabiti."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.478,64 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka bi morala pri presoji, ali odmeriti komunalni prispevek in s tem zagotoviti priključitev objektov na javno infrastrukturo, uporabiti ZPNačrt tako, da bi kot komunalno opremljene štela le tiste parcele, pri katerih se je priključitev na tedaj obstoječo komunalno opremo lahko izvedla na podlagi izgradnje posameznih priključkov. Če je bilo pred tem za priključitev na tedaj obstoječo komunalno opremo (javno infrastrukturo) treba šele izgraditi dodatne objekte, ki nimajo (več) značilnosti priključka, temveč značilnosti infrastrukture (torej komunalne opreme), navedenih parcel pravno ni bilo mogoče šteti za komunalno opremljene.

Obveznost spoštovanja pravnih stališč sodišča v upravnem sporu s strani uprave oziroma drugih organov oblasti, ki so vsebovana v sodbi o odpravi izpodbijanega upravnega akta in vrnitvi zadeve v ponovno odločanje pristojnemu organu izhaja iz ustavne vloge upravnega sodstva tako z vidika zagotavljanja pravice do učinkovitega sodnega varstva v upravnem sporu (23. in 157. člen Ustave) kot tudi učinkovitega neodvisnega in nepristranskega sodnega nadzora nad delom uprave (3. in 120. člen Ustave). Pravilna uporaba materialnega in procesnega prava je praviloma jedro spora med strankama upravnega spora, saj je prav to tisto, kar v primeru uspeha s tožbo daje podlago za odločitev sodišča v sporu polne jurisdikcije oziroma, kar ob odpravi izpodbijanega upravnega akta usmerja nadaljnje odločanje o pravici ali obveznosti stranke z novim upravnim aktom.

Potreba po povečanju pravne varnosti državljank in državljanov ter drugih oseb (2. člen Ustave) narekuje nadgradnjo sodne prakse glede pravne vezanosti tožene stranke in drugih organov na sodbo. Zato je treba določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 razlagati tako, da sodišče z izrekom sodbe ob odpravi upravnega akta tudi naloži toženi stranki (upravi ali drugemu organu oblasti) določeno postopanje oziroma odločanje, vezano na stališča sodišča glede pravilne uporabe materialnega prava in pravil postopka. Upravno sodišče v okviru sprejete sodbe in v njej vsebovanih stališč pravnomočno odloči o pravilni uporabi prava v obravnavani (upravni ali javnopravni) zadevi, zato je tudi po pomenu in funkciji pravilno, da je odločitev o tem del izreka sodbe v upravnem sporu. Stvar vsakokratne presoje Upravnega sodišča pa je, kako določno je glede na naravo spora in pomen sprejetih stališč treba v izreku opredeliti način izvršitve sprejete sodbe v ponovnem postopku upravnega organa, saj lahko zadošča tudi splošna navedba, ki ustreza vsebini četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, da je v ponovnem postopku tožena stranka ob izdaji odločbe vezana na stališča glede uporabe materialnega prava in pravil postopka, ki izhajajo iz obrazložitve sodbe.