TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Tretji odstavek 184. člena Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/17, 22/19 in 5/23) se razveljavi v delu, ki določa, da se v primeru, če je izrečen ukrep namestitve otroka v zavod na podlagi 175. člena Družinskega zakonika ali 121. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo), celotna določena preživnina ali družinska pokojnina nakaže na poseben otrokov račun, ki ga v ta namen odpre otrokov skrbnik, četudi po oceni sodišča niso izpolnjeni pogoji za omejitev starševske skrbi glede zastopanja pri odprtju posebnega računa in razpolaganja s posebnim otrokovim računom ter postavitve otroka pod skrbništvo v tem obsegu.   Prva poved četrtega odstavka 184. člena Družinskega zakonika se razveljavi v delu, ki določa, da je v primeru, če je izrečen ukrep namestitve otroka v zavod na podlagi 175. člena Družinskega zakonika ali 121. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, skrbnik tisti, ki nakaže razliko do največ 50 odstotkov materialnih stroškov, določenih z zakonom, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti, v proračun, četudi po oceni sodišča niso izpolnjeni pogoji za omejitev starševske skrbi glede razpolaganja s posebnim otrokovim računom in postavitve otroka pod skrbništvo v tem obsegu.    Do drugačne zakonske ureditve se v primeru, ko sodišče šele odloča o namestitvi otroka v zavod na podlagi 175. člena Družinskega zakonika, pa po oceni sodišča niso izpolnjeni pogoji za omejitev starševske skrbi glede razpolaganja s posebnim otrokovim računom in postavitve otroka pod skrbništvo v tem obsegu, odločitev iz: – 1. točke izreka izvrši tako, da je sodišče dolžno le ugotoviti, koliko znaša celotna preživninska obveznost vsakega od staršev za otroka; – 2. točke izreka izvrši tako, da sodišče staršem oziroma vsakemu od staršev naloži, da nakažeta razliko do največ 50 odstotkov materialnih stroškov, določenih z zakonom, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti, v proračun, če ugotovljeni skupni redni prihodki otroka mesečno presegajo 25 odstotkov omenjenih materialnih stroškov, ter da sodišče pristojnemu centru za socialno delo naloži, da obvesti starše o morebitni spremembi materialnih stroškov, določenih z zakonom, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti.   V primeru, ko je sodišče že izreklo ukrep namestitve otroka v zavod na podlagi 175. člena Družinskega zakonika ali 121. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in ta še traja, pa po oceni sodišča niso izpolnjeni pogoji za omejitev starševske skrbi glede razpolaganja s posebnim otrokovim računom in postavitve otroka pod skrbništvo v tem obsegu, sodišče na predlog staršev ali dosedanjega skrbnika posebnega otrokovega računa ali po uradni dolžnosti odloči v skladu z načinom izvršitve iz prve in druge alineje prejšnjega odstavka te točke izreka ter odloči, da skrbništvo na posebnem računu otroka preneha in da s sredstvi na navedenem računu odslej razpolagajo starši oziroma tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo.    Zahteve za oceno ustavnosti 297. člena Družinskega zakonika se zavržejo.

Tretji odstavek 184. člena in prva poved četrtega odstavka 184. člena Družinskega zakonika, ki določata, da sodišče v vsakem primeru otroka, ki je nameščen v zavod s soglasjem staršev (na podlagi 175. člena Družinskega zakonika ali 121. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), postavi pod skrbništvo, da skrbnik odpre poseben račun otroka (na katerega se nakazuje celotna preživnina ali/in družinska pokojnina) in da s posebnim računom otroka razpolaga skrbnik, in ne starši, pomenita omejitev starševske skrbi. Izpodbijana ureditev tako predstavlja poseg v jedro pravice staršev iz prvega odstavka 54. člena Ustave. Iz prvega odstavka 54. člena Ustave izhaja, da je dopustno staršem odvzeti ali omejiti starševsko skrb samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Iz prvega odstavka 54. člena Ustave torej izhaja, da je edini legitimen razlog za ukrep odvzema ali omejitve starševske pravice otrokova korist. To pomeni, da je ukrep odvzema ali omejitve starševske skrbi (pravic in obveznosti staršev) dopusten zgolj zaradi ustavnega varstva otroka in njegovih pravic (56. člen Ustave). Zakonodajalec poseg v pravico staršev iz 54. člena Ustave utemeljuje s pravico do preživljanja vseh otrok in z dolžnostnim upravičenjem staršev do preživljanja svojih otrok iz 54. člena Ustave, torej z varstvom koristi otrok in njihovih pravic. Gre za ustavno dopusten cilj zakonodajnega urejanja. V obsegu, v katerem so starši (kljub namestitvi otroka v zavod) sami dolžni neposredno skrbeti za preživljanje otroka in neposredno zadovoljujejo otrokove potrebe, izpodbijana ureditev (da starši prispevajo k preživljanju otroka tako, da celotno preživnino ali/in družinsko pokojnino nakažejo na otrokov posebni račun, s katerim ne morejo sami razpolagati) ni primeren ukrep. Vendar zato, ker navedenega cilja zgolj v določenem obsegu ni mogoče doseči, ukrepa ni mogoče izreči za neprimernega. Izpodbijana ureditev v delu, v katerem skrbnik del preživnine nakaže v proračun, ne služi zagotovitvi cilja, da starši prispevajo k preživljanju svojih otrok, temveč varstvu proračuna. Izkaže se, da izpodbijana ureditev sploh ne zasleduje ustavno dopustnega cilja, da starši preživljajo svoje otroke. To pomeni, da izpodbijani določbi nista primerni za dosego ustavno dopustnega cilja (da starši preživljajo svoje otroke) niti v delu, ki se nanaša na prispevek staršev k preživljanju v obsegu, v katerem se otrokove potrebe zadovoljujejo v okviru namestitve v zavodu. Ker torej izpodbijani določbi nista primerni za dosego ustavno dopustnega cilja, sta v izpodbijanem delu že iz tega razloga v neskladju s pravico staršev iz prvega odstavka 54. člena Ustave, hkrati pa tudi v neskladju s pravico otrok iz prvega odstavka 56. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče tretji odstavek 184. člena in prvo poved četrtega odstavka 184. člena Družinskega zakonika v navedenem delu razveljavilo. Zahteve predlagateljev glede izpodbijanega 297. člena Družinskega zakonika so pomanjkljive, ker ne vsebujejo navedbe razlogov neskladnosti z Ustavo, zato jih je Ustavno sodišče v tem delu zavrglo.