TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizijama se delno ugodi in se sodba sodišča druge spremeni tako, da se pravilno glasi:

„I. Pritožbama toženk se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v točki II. izreka tako, da sta toženki dolžni v roku 15 dni od prejema te sodbe tožeči stranki nerazdelno plačati 20.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2014 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne;

- v točki IV. izreka pa tako, da sta toženki dolžni v korist proračuna Republike Slovenije za postopek pred sodiščem prve stopnje nerazdelno povrniti stroške v višini 1.331,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2016 dalje, druga toženka pa dodatno še 126,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2016 dalje.

II. Sicer se pritožbi zavrneta in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Toženki sta dolžni v korist proračuna Republike Slovenije v roku 15 dni nerazdelno povrniti pritožbene stroške v višini 637,73 EUR, in sicer prva toženka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2016 dalje, druga toženka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2016 dalje; poleg tega je druga toženka dolžna tožnici dodatno povrniti še 33,65 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2016 dalje.“

II. Sicer se reviziji zavrneta.

III. Prva toženka je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti 685,77 EUR stroškov revizijskega postopka, druga toženka pa 851,06 EUR, obe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

Založnica pri izdaji učbenika ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, zato je za škodo, nastalo zaradi njegove neprimerne vsebine, odškodninsko odgovorna.

Strokovni svet, ki je potrdil sporni učbenik, je ustanovila Vlada Republike Slovenije za odločanje o strokovnih zadevah in za strokovno pomoč pri sprejemanju odločitev in pri pripravi predpisov (prvi odstavek 22. člena ZOFVI). Nanj so bile prenesene določene pristojnosti države glede urejanja šolstva; do nastanka škode prišlo v okviru njegovega javnopravnega delovanja. V takšnem primeru se država zgolj zato, ker je strokovnemu svetu pridržana določena avtonomija, odškodninske odgovornosti za njegova nedopustna ravnanja ni razbremenila.

Pravica do zasebnosti posamezniku vzpostavlja krog intimnega lastnega delovanja, kjer sme z garancijo države sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil. Največjo stopnjo varstva uživa posameznikovo intimno in družinsko življenje, nekoliko nižjo njegovo zasebno življenje zunaj javnosti, najmanj pa je varovano delovanje posameznika v javnosti. Obenem je stopnja varstva zasebnosti odvisna tudi od posameznikove družbene vloge. Brez privolitve prizadetega je dopustno pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost (t. i. absolutne osebe iz javnega življenja) in oseb, ki javnost zanimajo samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom (t. i. relativne osebe iz javnega življenja), ne pa tudi o drugih osebah. Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Toda tudi pri teh osebah brez privolitve prizadetega ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja

V okviru svobode izražanja ni varovano zgolj širjenje informacij ali idej, ki so sprejete kot splošno sprejemljive, temveč so varovane tudi izjave, ki žalijo, šokirajo in vznemirjajo, saj je le na takšen način zadoščeno zahtevam pluralizma, tolerance in strpnosti kot temeljnim atributom demokratične družbe.

Dolžnost varovati identiteto mladoletne žrtve zavezuje tako tistega, ki o kaznivem dejanju poroča, kot tistega, ki isti primer uporablja za dosego izobraževalnega namena.

Glede na prakso ESČP žrtve kaznivih dejanj ni mogoče opredeliti kot t.i. relativno javne osebe niti v primerih, ko gre za kazniva dejanja, ki so vzbudila precejšnje zanimanje javnosti. Zaradi svojega ranljivega položaja morajo žrtve kaznivih dejanj uživati posebno zaščito, svoboda izražanja in javnost sojenja pa ne pomenita, da mediji pri poročanju o kaznivih dejanjih niso dolžni ravnati z ustrezno skrbnostjo.

Vsebina učbenika je posegla v tožničino pravico do zasebnosti. V članku je bilo navedeno polno ime obdolženca, da gre za osebo iz E. ter da je bila žrtev zlorabe njegova hči. Na podlagi takšne vsebine je bila tožnica za določen krog prijateljev, sošolcev in znancev zagotovo prepoznavna. Krajevna opredelitev zlorabe in imenovanje obdolženca s polnim imenom sta ob dejstvu, da ne gre za najbolj pogost priimek, omogočala precej enostavno identifikacijo tožnice kot žrtve.