TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen 396 Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 48/22 – uradno prečiščeno besedilo), kolikor se nanaša na uživalce pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), pridobljenih po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo), ni v neskladju z Ustavo.

Izpodbijana prehodna ureditev iz 396. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), po kateri uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), zaradi poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti pridobijo pravice po tem zakonu, je po vsebini enaka prehodni ureditvi iz prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), za katero je bilo ugotovljeno, da je bila protiustavna. Stališča, na katera je Ustavno sodišče oprlo tako ugotovitev, pri presoji 396. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) niso upoštevna, saj je sodni primer, ki je terjal odločitev o ustavni skladnosti prej veljavne ureditve, v bistvenem različen od t. i. sprožilnih sodnih primerov, v zvezi s katerimi je predlagatelj zahteval oceno ustavnosti izpodbijane ureditve. Enaka ugotovitev velja glede primera Krajnc proti Sloveniji, v katerem je Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo, da je bila pritožniku kršena pravica do varstva premoženja iz 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.   Ureditev odmere nadomestil iz invalidskega zavarovanja po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) je enaka oziroma celo ugodnejša od ureditve odmere nadomestil iz invalidskega zavarovanja po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1). Ker se z vidika odmere oziroma višine nadomestil iz invalidskega zavarovanja pravni položaj uživalcev pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), ki so zaradi poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti pridobili pravice po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ni poslabšal, se vprašanje morebitne kršitve načela zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave niti ne more zastaviti.   Izpodbijana ureditev, po kateri uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti), ki so jih pridobili po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) in po kateri tisti med njimi, ki se jim je že ugotovljena invalidnost poslabšala ali pri katerih je nastala nova invalidnost, pridobijo pravice po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), navedenih skupin delovnih invalidov ne obravnava protiustavno različno. Do njune različne obravnave namreč ne pride zaradi poslabšanja invalidnosti oziroma nastanka nove invalidnosti pri slednji skupini in posledične uporabe nove ureditve po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), temveč zato, ker ima ta skupina ob spremembi invalidnosti tudi drugačen delovnopravni status kot pred spremembo invalidnosti. Navedeno hkrati pomeni, da se položaji primerjanih skupin v bistvenem razlikujejo. Bistvene razlike v položajih primerjanih skupin posameznikov pa upravičujejo njihovo različno obravnavo. Izpodbijana ureditev zato ni v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.   Izpodbijana ureditev tudi ni v neskladju s pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave. Uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), ki zaradi poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti pridobijo pravice po tem zakonu, lahko namesto pravice do premestitve ali pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno, izberejo pravico do poklicne rehabilitacije. Ta pravica jim zagotavlja bistveno višjo raven socialne varnosti kot navedeni pravici. Če se ne odločijo za uveljavitev pravice do poklicne rehabilitacije, pa se jim v primeru, da iz obveznega invalidskega zavarovanja ne prejmejo zadostnih sredstev za preživetje (če nimajo drugega premoženja oziroma drugih sredstev za preživetje), ustrezna raven socialne varnosti zagotavlja s pravicami iz sistema socialnega varstva.