TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Posebnost bodoče škode je, da jo je v določenih oblikah mogoče uspešno sodno uveljavljati že pred njenim (gotovim) nastankom. To med drugim velja tudi za premoženjsko škodo zaradi telesne poškodbe (174. člen OZ pomeni izjemo od sicer zahtevane zapadlosti terjatev do konca glavne obravnave po prvem odstavku 311. člena ZPP). Možnost rojstva tožbe pred nastankom bodoče škode je temeljni razlog, da je očitek neizvrševanja pravice, na katerem zastaranje temelji, v zvezi s to škodo sploh mogoč.

Na enakem izhodišču temeljijo rešitve sodne prakse glede kontinuirane oziroma sukcesivno nastajajoče bodoče škode, in sicer da (1) na začetek zastaranja ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih; (2) začne zastaranje teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja; (3) je pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastajajoče škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, saj pretrga zastaranje, po koncu pravdnega postopka pa začne znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve; (4) bi drugačna razlaga izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto nastajajočo škodo ne glede na začetek njenega nastajanja. Za uporabo teh stališč pa ne zadošča le, da gre za bodočo škodo, ki (bo) nastaja(la) sukcesivno, temveč predvsem tudi, da je tožeča stranka v določenem trenutku (ob začetku zastaralnega roka) lahko sklepala o takšni njeni naravi in da jo zato lahko uspešno uveljavlja kot bodočo škodo s sukcesivnim iztoževanjem. Če tožeča stranka ob takratnem stanju stvari ni mogla računati, da bo z zahtevkom uspela, ji ni mogoče očitati neizvrševanja pravice, na katerem temelji zastaranje.

Možnost za uspeh z odškodninskim zahtevkom je odvisna predvsem od obstoja škode in okoliščin, pod katerimi določen subjekt odgovarja za povračilo škode. Položaj Zavoda pri uveljavljanju škode iz 87. člena ZZVZZ je specifičen, saj gre za škodo, povzročeno Zavodu. Za ugotovitev odškodnine zato niso pomembni le zneski, ki jih Zavod izplačuje v breme zdravstvene blagajne, temveč predvsem tudi okoliščine, ki utemeljujejo opustitveni očitek delodajalcu v razmerju do delavca (zavarovanca), ki naj bi bil vzročno povezan z njegovo poškodbo. Zavod glede obstoja teh okoliščin že po naravi stvari ni v enakem spoznavnem položaju kot zavarovanec, ki naj bi se zaradi delodajalčeve opustitve poškodoval. Kdaj in kako se bo lahko z relevantnimi dejstvi seznanil, je odvisno od (zatrjevanih in dokazanih) okoliščin konkretnega primera.