TFL Vsebine / TFLGlasnik

dr. Marko Pavliha:
Vem, da bo zvenelo klišejsko, a najbolj sem ponosen na hčer in sina. Z ženo sva bila blagoslovljena, da sva dobila 'paket', oba sta doštudirala, sin je ekonomist, hči je pravnica, in se počasi osamosvajata. Občutek, da si otroke postavil na noge in da si jim za popotnico dal vrednote, ki jih je v današnji družbi vse manj, je najlepši. Verjetno bi se z menoj strinjala tudi moja soproga Ester.

Spet bo kdo zavihal nos; zadnjič mi je eden znanih in izjemnih urednikov, ki ga zares globoko cenim, dejal: Marko, saj ti ni treba v vsaki drugi kolumni omeniti tvoje Ester. Saj vemo, da jo imaš rad. Ampak sem jo spet omenil.

Pri drugi stvari, na katero sem ponosen, bi morda citiral svojega očeta. Spomnim se, da je sovpadalo, ko sem na Univerzi v Ljubljani postal redni profesor malo pred imenovanjem za ministra za transport. V času mojega političnega udejstvovanja je bila slovesna podelitev, nisem bil več minister, ampak podpredsednik parlamenta, in sem očeta vprašal, kdaj je bil name najbolj ponosen. 'Takrat, ko si postal redni univerzitetni profesor,' je dejal. Popolnoma se je izognil politični karieri, in če danes pogledam, je res tako. Tisto je bilo prigarano s trdim delom, politična kariera pa je bila nekakšen nočni skok v neznano. Zaradi tega mi sicer ni žal, saj sem se tudi ogromno naučil, ampak je šlo mimo.

TFL Glasnik:
Za vami je zares zanimiva paleta izkušenj. Spomnila bi, da se že kar nekaj časa dogovarjava za ta intervju, več kot leto dni, in v resnici je bil pravi povod zanj vaša knjiga Pritisni na tipko človek. V intervjuju, ki ste ga imeli z Zvezdano Mlakar, ste pokazali čisto druge dimenzije. Kot avtor te knjige sploh niste pravnik, šli ste v čisto druge sfere. Kaj vas je navdihnilo za to vsebino?

dr. Marko Pavliha:
Ta knjiga je ena od postaj na popotovanju v širšo zavest in hkrati tudi v potapljanju v lastne globine, v iskanju samega sebe. Z mojega zornega kota knjiga ni tako nenavadna ali naključna, saj sem se z esejistiko začel pospešeno ukvarjati že pred leti tudi s tovrstnimi temami. Z duhovnostjo, psihologijo, antropologijo – vendar širše.

Interdisciplinarni pristop mi je bil vedno blizu, pravo pa je samo po sebi žal pisano v paragrafih. Temu je botrovala ravno politična petletka. Ko sem se leta 2008 poslovil od politike, sem doživel svojevrsten šok, nekakšno abstinenčno krizo, kar je težko razumljivo, saj mi je bilo v politiki večinoma precej hudo: družina je bila na tnalu, redkokdaj se je zgodil prijazen intervju, kakršnega imava midva zdajle. Ko pa se kamere ugasnejo, ko nisi več na odru, izpostavljen javnosti v dobrem in slabem, nastopi neke vrste abstinenčna kriza. Kar nekaj mojih kolegov je imelo hude težave, potem ko so odšli iz politike. Seveda tudi karierne težave, niso našli službe. Mene je ta vsaj čakala in sem spoznal, kako je moja učiteljska služba dragocena.

Vendarle mi je potem ostalo več časa, zato sem začel pisati, namesto da bi se začel vdajati kakšnim škodljivim razvadam. Dnevnik, nekakšne spomine, a sem premlad, da bi napisal avtobiografijo. Mislim, da je bilo leta 2010, ko se je rodila knjiga Nismo rojeni le zase: beležke učenca duhovnosti, potem knjiga Pravnik na poti – komu ali kam in še pozneje Dvanajst pred dvanajsto ter nato Pritisni na tipko človek.

Zdi se mi, da je vsaka knjiga na neki način nadaljevanje tistega, kar sem dognal. Običajno je bil moj pogled nazaj zelo samokritičen; zdaj, ko gledam vse te knjige, pa vendarle lahko izluščim tisto, česar ne bi več spreminjal, in tega je največ v zadnji knjigi. Tudi kronološko. Čeprav sem dve leti po izidu knjige preštudiral kar nekaj najnovejše literature, zlasti glede nematerialističnega pristopa v znanosti. V okviru znanstvenega in medicinskega omrežja, ki od leta 1973 naprej združuje bolj napredne znanstvenike in tudi praktike z vsega sveta, so me sprejeli v tako imenovano Galilejevo komisijo. To je poseben projekt in sem počaščen.

Zdaj se ukvarjam tudi s tem, vendar vseskozi iščem parametre, ki so povezani s pravom. Najbolj preprosto povedano, ne zanima me, kaj je nasploh narobe s slovensko pravno državo. Zakaj, recimo, površinsko prihaja do takšnih incidentov, ki smo jim bili priče na ustavnem sodišču. Zakaj se en sodnik odloči tako, drugi drugače in vsa zadeva eskalira v javnosti. Mene v pravu zanima, zakaj oziroma kako bi lahko bil pravnik boljši človek.

TFL Glasnik:
To je poanta vašega razmišljanja, zdi se mi, da ste po mojem vedenju in zavedanju med pravniki človek, ki to premišljuje na takšen način. To se mi zdi kot neka dragocenost. Zdaj bi vas lahko vprašala, ali sledi kakšna nova knjiga? Iz novih spoznanj?

dr. Marko Pavliha:
Ko se človek ukvarja s sabo, nujno pili in zmanjšuje svoj ego. Ta je tisti, ki nas ne nazadnje sili v javno nastopanje, da ne rečem javno razkazovanje. V umetnosti, kamor uvrščam tudi esejistiko, razen nekaj strokovnih knjig, ker je treba napisati drugo izdajo v prihodnjih letih, ne razmišljam o tem. Želim se še marsičesa naučiti, ne nazadnje tudi na svojem primeru dokazati, da ega ni več oziroma je stalno nadzorovan in da lahko z vsem tistim, kar povem, tudi nekomu iskreno pomagam.

Saj veste, da pišem kolumno na enem znanih portalov, zadnji dve nosita naslov Pravnik v molitvi, meditaciji in jogi ter Razuzdana duša. Ne dobim sicer takšnih "uradnih" kritik, a nekateri kolegi pravniki mislijo, da se mi je malce zmešalo, dobim pa neverjetne odzive od nepravnikov. Očitno tudi nepravniki posegajo po pravniških portalih. Tako je bil eden od odzivov: 'Hvala bogu, tudi v pravu še ni vse izgubljeno.'

Predavam pravniške predmete nepravnikom na pomorski fakulteti in, zanimivo, praktično brez izjeme študente pritegnem s kakšno takšno recimo temu ezoterično temo – čim je v igri etika, moralnost, duhovnost, svetovi, etos, primeri iz vsakdanjega življenja. Ena takih tem, o katerih se pogovarjamo in ki me izjemno zanima, je celostna vzgoja, o čemer denimo piše v svoji najnovejši knjigi fenomenalni pater dr. Karel Gržan. To nam je žal zaradi takšnih in drugačnih razlogov zadnjih petdeset let uspelo pregnati iz vseh izobraževalnih institucij. Razen s svetlimi izjemami.

TFL Glasnik:
Zanimivo, kako na koncu pridemo do zelo preprostih stvari. Lepo vas je poslušati, ko z našimi bralci delite vaš osebni razvoj.

dr. Marko Pavliha:
Povedal bom naravnost in ne zato, da bi vam pihal na dušo. Da moje delo, ki je komplementarno, je neka moja pravniška homeopatija, zanima tako ugledno podjetje, kot je vaš portal, ki ga zdaj, kot vem, berejo oziroma uporabljajo tudi sodniki – to mi je v veliko čast in optimizem. Ni me tako zelo presenetilo, da me je na pogovor povabila Zvezdana Mlakar, ki jo izjemno cenim, ker ima vrhunske oddaje. Jaz ji rečem kar Zvezdica Prebujenka.

TFL Glasnik:
Za slovenski narod je naredila zelo veliko, ker si upa govoriti o stvareh, ki smo jih prej skrivali. Morda bi se vseeno vrnila k pravu. Ne glede na to, kaj predavate, ste vrhunski pravnik. Zanima me vaša ocena o stanju duha ta trenutek v Sloveniji. Dogajajo se čudne stvari, saj si je sodstvo nekako prisvojilo nevtralnost, ko ne dovoli, da se kakor koli vmešavamo v njega. Ali se vam ne zdi, da smo dolgi v teh postopkih, da smo neučinkoviti. Kaj bi še lahko naredili, da bi bili bolj učinkoviti? S tem tudi bolj pravični.

dr. Marko Pavliha:
Prepričan sem, čeravno še vedno upam, da se motim, da duh prava odraža duha naroda. Podedovani vzorci zavesti in škodoželjnosti so se prenašali skozi stoletja hlapčevske mentalitete prednikov in dodatno mutirali v polpretekli zgodovini. Ob malce mediteranskem temperamentu, a najdemo tudi germansko protestantsko delovno etiko. Vse to je neka mešanica, ki je včasih zelo neokusna. Lahko je tudi čar, a ne kot naša butična prednost. Za zdaj ne.

To se odraža tudi v pravu. Že način izbire poklica. Ob tem naj povem, da sem bil dolgo časa proti sprejemnim izpitom, ko so še bili, a počasi spreminjam mnenje, ker menim, da to ne bi smeli biti izpiti, ki bi merili zgolj specifično podatkovno znanje in IQ, marveč tudi čustveno in socialno inteligenco.

Za pravo in tudi za medicino se mlajši prevečkrat odločajo, ker je to 'seksi' poklic. V tem poklicu si pomemben, imaš ugledno službo, veliko denarja … Kar pa tudi ni več res. To je napačen motiv. Ko sem sam študiral, se mi je zdelo, da nas je bilo več zanesenjakov, ki nam je res šlo za pravičnost. Jaz sem se za ta študij zagotovo odločil zato, ker sem bil že kot otrok alergičen na krivice. Opazoval sem strica, ki je bil vse življenje sodnik, kar je mikalo tudi mene, a se nisem odločil za sodniški poklic, ker bi me utesnjeval.

Tudi moja soproga, ki je sodnica, pravi, da naša pravna država ni na zavidljivi ravni, celo obrnjeno, ker tudi v sodstvu včasih prihaja do negativne selekcije. Pri tem igra veliko vlogo pravna fakulteta. Če pridejo na pravno fakulteto bolj ali manj nadpovprečno sposobni študenti zaradi solidne osnovnošolske ali srednješolske izobrazbe, potem bi bila tudi pravna fakulteta primerno mesto za bolj izrazit interdisciplinarni pristop.

Pravo je res povezano s toliko vedami: od psihologije do antropologije, sociologije, z jeziki, če hočete, tudi z računalniki in programiranjem. Tega je premalo, a nočem reči, da bi morali imeti dvajset ali trideset novih izbirnih predmetov, ne, vsak učitelj bi moral sam pri sebi ugotoviti, da mora svoj predmet preplesti z raznolikim znanjem. To po mojem manjka.

Strinjam se s profesorjem Janezom Kranjcem, ki pravi, da pravna fakulteta ni poklicana, da študente uči prakse, saj je na pravni fakulteti zadnja priložnost, da se človek nauči čim več teorije, da vsrka čim več etike, da dobesedno pije 'besede sladkosnede', kot je rekel Pavček. Takrat imaš čas, a žalibog se večina tega zave pozneje, ko je v službi.

Najbolj na kratko povedano, manjka nam humanizma, žlahtne humanistike. Naj povem še en primer. Tudi na tej naši nepravni fakulteti, ki jo sicer zelo čislam, imam včasih občutek, da smo pravniki kot nematična stroka malce potisnjeni ob stran. Včasih jih prijazno opomnim, da najboljše fakultete na svetu že spreminjajo taktiko. Na Harvardu recimo ni nikakršen šok, če uvedejo predmet o sreči, predmet o pozitivni psihologiji in podobno. Pri nas ima človek občutek, da želijo celo na družboslovnih fakultetah zmanjšati pomen humanistike, ob čemer bi jih spomnil na neko zelo tehtno misel: 21. stoletje bo moralo biti bolj duhovno in humano. Ali pa ga ne bo.

TFL Glasnik:
Na koncu običajno vprašam, kakšno je vaše sporočilo Slovencem.

dr. Marko Pavliha:
Moje sporočilo je, da smo čudovit narod, ki pa mora podobno kot slehernik iti vase in ugotoviti, da smo še boljši, če smo strpni do drugače mislečih, do ljudi drugega rodu, drug do drugega, da zavist najbolj škodi posamezniku, kot recimo žareče oglje, ki bi ga vrgel v domnevnega sovražnika, pa najbolj opeče metalca. In da bi vsak med nami vsaj pet do deset minut na dan poskrbel za izboljšanje samega sebe. Menim, da bistvo duhovnosti presega katerokoli religijo, kajti tudi ateisti so lahko zelo duhovni: bistvo je v tem, da se vsakdo od nas iz dneva v dan potrudi biti čim boljši človek.