TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 352/2013 z dne 9. 4. 2014, sklep Vrhovnega sodišča št. Cp 5/2013 z dne 29. 5. 2013, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I R 488/2011 z dne 23. 11. 2012 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I R 488/2011 z dne 13. 8. 2012 se razveljavijo in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Utemeljitev razlagalne odločitve Vrhovnega sodišča je podvržena posebej strogim zahtevam v primeru, ko Vrhovno sodišče nastopa v vlogi precedenčnega sodišča, ko se torej prvič izreka o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoja prava prek sodne prakse. Razlagalni razlogi, ki jih navede Vrhovno sodišče v svoji odločbi, so namreč ratio decidendi, ki ga je mogoče prevesti v splošna in abstraktna pravna pravila in mu s tem dati naravo sodnega precedensa.     Stališče, ki v sporu, v katerem je treba uporabiti mednarodno zasebno pravo, ne poda odgovora, katero pravo (domače ali tuje oziroma katero mednarodno pravo) je pomembno za odločitev o zadevi, ne more zadostiti strogim zahtevam po izčrpni obrazložitvi razlagalne odločitve. Narava pravnega področja razširjujoče razlage sporne zakonske določbe, ki ne omogoča predvidljivih rezultatov, ne dopušča. Z vidika pravne varnosti je pomembno zagotoviti jasna izhodišča in s tem predvidljivost, ali se je toženec s stališča domačega prava dolžan podvreči tuji jurisdikciji. Stališče, ki ni obrazloženo skladno tem zahtevam, krši zahtevo po obrazloženosti sodne odločbe kot samostojno in avtohtono prvino pravice do poštenega sojenja, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave.    Stališče, ki pravilo za priznanje razloži zgolj z argumenti, ki jih je upoštevalo tuje sodišče, je v bistvenem pomanjkljivo, ker temelji na vrednotenju, ki ga je opravilo tuje sodišče z uporabo doktrine forum non conveniens. Odsotnost razlogov, iz katerih bi bilo jasno in nedvoumno razvidno, da je sodišče z gledišča domačega prava ovrednotilo na tujem pravu utemeljeno pristojnost s strani tujega sodišča, zanika princip suverenosti države pri opredeljevanju pravil za priznanje. Argumenti, ki so jih navedla sodišča v rednem postopku, se zato v kontekstu norme, ki se razlaga, ne zdijo razumni. Stališče, ki ne temelji na razumnih razlogih, krši iz 22. člena Ustave izhajajoče ustavno procesno jamstvo prepovedi sodniške samovolje.   Za razlago, ki prebija jasen, enoznačen besedni zapis zakonske določbe, mora sodnik zaradi vezanosti na zakon (125. člen Ustave) navesti tehtne pravne argumente. Stališče, ki ne pojasni, katera v pravni znanosti sprejeta metoda razlage naj bi utemeljevala odstop od zahteve po izpolnjenosti formalne predpostavke za priznanje tuje sodne odločbe, in ki ob sklicevanju na smiselno uporabo določb ZPP v postopku priznanja tuje sodne določbe ne utemelji, zakaj so izpolnjeni pogoji za smiselno uporabo določb ZPP, tj. da sploh gre za načrtovano pravno praznino, ne vsebuje zadostnih argumentov za odstop od enoznačnega besednega zapisa zakonske določbe. Zato krši zahtevo po obrazloženosti pravnega stališča in s tem 22. člen Ustave.