TFL Vsebine / Revija Odvetnik

V nasprotju s sporočilom, zajetim v klasičnih pojmih sodne prakse, ki sem ju zajel v naslovu tokratnega prispevka – koncept »sodbe« in doktrina »pravne razlage« – sodba načeloma ni nekaj, kar je ali bi bilo sploh treba razlagati. Ravno nasprotno! Konkretna sodba inter partes – in to še zlasti velja za evropsko pravno tradicijo – mora razlagati abstraktno pravno normo. Sodba mora biti torej že po definiciji nedvoumna in jasna, tako da razlaga sploh ne bi smela biti potrebna. Še več, sodbo ki dopušča različne razlage, ter sodbo, ki ima več različnih pomenov in ki je dvoumna, je težko ali pa sploh nemogoče izvršiti. Namen sodne odločbe, katere bistvo je dokončna odločitev o pravnem sporu, je, da se jo izvrši, ne pa razlaga. Ta namen izhaja iz potrebe po pravni gotovosti in varnosti. Pravnomočnost sodbe, katerekoli sodbe, se odraža v maksimi rimskega prava res iudicata pro veritate habetur; neovrgljivo domnevo (včasih kot fikcijo) pravo vzpostavi prav zavoljo preprečitve nadaljnjih razlag tako sodbe kot tudi resnice o z njo povezanem zgodovinskem dogodku.

The Owl of Minerva (Part 8): Interpretation of Legal Precedents and the Judgments of the European Court of Human Rights