TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se:

- v prvem odstavku I. točke izreka znesek, ki ga je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati iz naslova opravljenega dela v času bolniške odsotnosti z dela, zviša na 1.938,98 EUR bruto, tožnici pa se od navedenega bruto zneska izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2016 do plačila,;

- v drugem odstavku I. točke izreka tako, da se v presežku, za znesek 2,20 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tožbeni zahtevek zavrne;

- v III. točki izreka tako, da se ta na novo glasi: "Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 601,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila."

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (del prvega odstavka I. točke izreka, ki se nanaša na znesek 298,30 EUR, del drugega odstavka I. točke izreka, ki se nanaša na znesek 2,20 EUR ter v celoti II. točka izreka).

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 214,19 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Svoje stroške pritožbenega postopka tožena stranka krije sama.

Sodišče je pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi vezano na opredelitev odpovednega razloga, ki je naveden v odpovedi. Delodajalec v sodnem postopku lahko podrobneje dokazuje obstoj odpovednega razloga, navedenega v odpovedi, ne more pa razširjati razlogov oziroma, se sklicevati na druge dejanske razloge, kot jih je navedel v odpovedi.

Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer gre pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga predvsem za dejansko, in šele nato za pravno vprašanje. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga pa sodišče presoja, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR-1.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v času bolniškega staleža opravila določeno število ur dela za toženo stranko. Pravilno je odločilo, da je tožnica za opravljene ure upravičena do plačila za opravljeno delo. Tožena stranka je namreč tožnici delo odredila, kljub upravičeni polni zadržanosti z dela, zato se ne more sklicevati na protipravnost, ki jo je povzročila sama.